Cerkveni praznik Svetih treh kraljev
je eden izmed praznikov iz božičnega sklopa
in se ga praznuje 6. januarja.
Praznik najbolj poznamo po tem, da so
takrat prišli trije kralji k novorojenemu
Jezusu in prinesli vsak po eno darilo.
V spomin na to danes na ta dan v jaslice
postavimo te tri kralje: Gašperja, Miho
in Boltežarja.
Ponekod (tudi pri nas) praznik imenujejo
tudi tretji božič, večer pred njim pa tretji
sveti večer.
S kralji se konča “božična doba” ali
dvanajsterodnevje (dodekahemeron); demoni
ne strašijo več ali divja jaga, ki je norela
po nebu izgine z obzorja.
Zato je na ta dan in njegov predvečer
veliko šeg in verovanj. Kristjani ob mraku
zopet poškropijo in pokadijo s kadilom svoje
domove. S kredo pa nad vrata napišejo letnico
in prve črke imen teh kraljev (ta dva običaja
se vedno bolj opuščata oziroma ju ljudje
ne izvajajo), na primer 20+G+M+B+02 (kratice
pomenijo Gašper, Miha, Boltežar).
V nemških deželah namesto G, M, B napišejo
C, M, B, saj so pri njih imena kraljev malo
drugačna, in sicer Caspar, Michael, Balthasar.
Samo poimenovanje dneva pravzaprav
ni točno, saj Cerkev ne slavi treh kraljev,
ampak Gospodovo razglašenje
ali epifanijo (iz grške besede epihaneia,
ki pomeni pojaviti, prikazati se). V
epifaniji so zajeti zlasti trije dogodki,
ki so, vsak pa svoje “razglasili” Kristusovo
božanstvo: poklonitev modrih z Vzhoda,
Jezusov krst v Jordanu in ženitovanje
v Kani.
Zgodovina treh kraljev
V Evangeliju po Mateju, nič ne piše o
kakšnih kraljih. Matej jih imenuje modri
(magoi). Beseda namiguje na prebivalce Iranske
visoke planote. Zastavljata pa se dve vprašanji,
in sicer od kod izvirajo njihova imena in
kako vemo, da so bili ravno trije?
Od kod izvirajo imena?
Od kod prepričanje, da so bili modri
kralji in da jim je bilo ime Gašper, Miha
(Melhior) in Boltežar?
Ker to ne moremo razbrati iz evangelija,
je odgovor bržkone v tem, da se je zadeva
spletla v pobožnem izročilu in napačnem
poimenovanju nekaterih mest v stari zavezi,
na primer Izaijevega stavka:
Množica velblodov te zagrne, dromedarji
iz Midiana in Efe, vsi pridejo iz Sabe,
zlata in kadila neso in veselo oznanjajo
slavna Gospodova dela (60, 6) ali Kralji
iz Tarza in iz Sabe bodo prinašali darove
(Ps 72,10). Mnogi so mislili, da sta
se s prihodom modrih uresničili prav
ti napovedi.
Pobožno ljudsko izročilo, zapisano v
armenski Knjigi detinstva (6. stoletje),
pozna celo njihova imena.
Prvemu je bilo ime Melkon, na Vzhodu
so mu rekli Melhior, kar pomeni “moj
kralj je luč”; prišel je iz Perzije.
Drugemu Baltazar: prišel je iz Indije.
Ime naj bi izhajalo iz dveh hebrejskih
imen. Prvo je Belšaccar, grško Baltasar,
v vulgati Balthassar in ga razlagajo
iz akadijskega Bal-šar-ucur, “Bel, varuj
kralja”. Drugo je Beltšaccar, v vulgati
Bačtassar in ga razlagajo iz arkadijskega
balatsu-ucur, “naj varuje svojo ženo”.
Prvi člen imena Baal ali Bel pomeni
v hebrejščini “gospod”. To je tudi babilonsko
ime. Belsazar je bil babilonski kralj
v 5. stoletju.
Tretji, Gašper, naj bi prišel iz
Arabije. Ime izhaja iz latinskih oblik
Caspar, Gaspa, Casparus, ki jih preko
aramejskega ghizbar (zakladnik) razlagajo
iz perzijskega gaz-bar, “ki nosi zaklad”;
drugi ga izvajajo iz perzijskega imena
Gathaspar, in ga povezujejo s staroperzijskim
windahwarene, “ki ima sijaj”.
Zakaj trije kralji?
Iz Evangelija ne izvemo koliko jih je
bilo. Da so bili trije, so sklepali iz tega,
ker so prinesli tri darove. Izročilo glede
njihovega števila zelo niha.
Na starih slikah sta včasih upodobljena
dva, včasih trije. Najdemo pa tudi slike,
kjer jih je sedem ali celo dvanajst.
Take slike so znane zlasti v Siriji,
kjer so modre zelo častili. Na splošno je
potem obveljalo, da so trije in da njihove
ostanke hranijo v Kölnu, zato so tam
zgradili njim v čast slovito katedralo,
kamor so romali ljudje z vseh koncev (tudi
iz Slovenije).
Sveti trije kralji
v srednjem veku
Srednji vek je imel o treh modrih svoje
predstave.
Melhior naj bi bil najstarejši in
sivolas,
Boltežar mož,
Gašper pa mladenič dvajsetih let;
tako naj bi simbolično predstavljali
tri človekove starostne dobe.
Ali pa naj bi simbolično predstavljali
pogane – betlehemski pastirji so namreč
zastopali Jude: Gašper naj bi bil predstavnik
semitov, Melhior jafetidov, Boltežar hamitov,
zato so začeli upodabljati
Gašperja kot Azijca,
Melhiorja kot Evropejca,
Boltežarja pa kot Etiopca, črnca.
Tudi darove so jim razdelili:
Melhior kot najstarejši, naj bi
Mesiji podaril zlato, ker je Mesija
kralj (v ezoteriki simbol žareče popolnosti),
Gašper kadilo (amanacijo Božjega
duha), ker je Misija Bog,
Boltežar pa miro (nežni vonj, ki
ga oddaja oplemenitena materija), ker
je Misija človek.
Vse to se je ohranilo do današnjega časa,
kar lahko opazujemo tudi na slikah, kipih
in v jaslicah: eden je starec, drugi mož,
tretji pa črnec; vsi imajo krone ali kraljeva
pokrivala, pred Jezuščkom pa so odkriti.
Poklon svetih treh kraljev (na sliki) je
najljubši motiv starokrščanske umetnosti,
zlasti na sarkofagih od 4. do 5. stoletja.
“Trikraljevska” zvezda
repatica
S tremi kralji je povezana zvezda, ki
naj bi jo modri videli, da je vzšla na Vzhodu,
jim kazala pot in v Jeruzalemu čudežno izginila,
nato pa spet hodila pred njimi, dokler ni
obstala nad krajem, kjer je bilo dete.
To zvezdo so imeli v prejšnjih stoletjih
za komet in jo še danes tako upodabljajo.
To tezo so potem znanstveniki najprej ovrgli,
nato pa spet sprejeli.
Kitajski zapisi kažejo, da se je komet
spomladi leta 5 pr. n. št. Prikazoval na
nebu sedemdeset dni.
Drugi govorijo o konjunkciji Jupitra
in Saturna, ki se vsakih 257 do 258 let
tako približata, da sestavljata na nebu
znamenje ribe; oba planeta sta se srečevala
dvakrat tudi v Zodiakovem znaku Rib v 5.
do 6. stoletju pr. n. št. Leta 7 pr. n.
št. sta se oba planeta kar trikrat približala,
da sta sestavila na nebu to znamenje.
Najnovejše astronomske analize, ki se
opirajo na stare zapise in izročilo, govori
o supernovi.
Kakorkoli že,
znamenje prihoda Jezusa Kristusa, je
resnično obstajalo!
Sveti trije kralji
in ljudje
Pri nas in drugod je ob treh kraljih
precej šeg.
Na mizo pride spet čudodelni božični
kruh, od katerega dobi svoj delež tudi
živina.
Priljubljenost Svetih treh kraljev
je pomembno določala vreme. Trikraljevsko
vreme namreč napoveduje zdravje in bolezen,
življenjsko usodo, smrt.
Sveti trije kralji (Legenda)
Trije mogočni kralji so jezdili mimo
oaz po peščenem morju. Tihotna noč je že
visela nad puščavo. Posamezne skupine temnih
palm so molče kipele kvišku in večne zvezde
so utripale na visokem nebu, kot da bi pričakovale
nekaj nenavadnega, nekaj slovesnega, kar
ima prestvariti ves svet.
Vse je bilo tiho, upanja
polno in je čakalo!…
Zdajci pa je dihnilo nekaj kot življenje
v naravo in vse je zatrepetalo in zažarelo
v veselju. Zašumele so palme in se sklonile
druga k drugi – žarneje so zasijale nad
njimi.
Izza obzorja je priplavala zvezda, večja
in svetlejša od vseh drugih. V angelsko
milobo je bila zavita in nikdar je ni bilo
preje. Na zemlji pa je zavihral legak zefir
in jo božal in sladke pesmi pel – o ljubezni.
“Pax hominibus!” je
trepetalo v zraku in jo objemalo…
In sveta noč je nastopila v vsem svojem
veličanstvu. Ljubezen je bila rojena, v
sveti noči je bila rojena. Dopolnile so
se sanje, ki so jih sanjala stoletja, uresničila
so se težka pričakovanja narodov.
Sveti Trije kralji
so se odpravili za ljubeznijo in so jo iskali
in so šli za svetlo zvezdo, ki jim je na
nebu pot kazala…
V betlehemskem hlevu
je bila rojena ljubezen in na ostro slamo
je bila položena… Tako je bilo sojeno od
začetka…
In so prišli trije kralji in so pokleknili
pred leseni jasli. S seboj pa so prinesli
svetle zaklade, obilo zlata in kadila in
vse so darovali mladi ljubezni; in svoje
krone so sneli z glave in jih deli na tla
in so ljubezen molili – sveti kralji.
Leta so minila in ljubezen je rasla;
veseli so je bili ljudje, vesel je bi Gospod
Bog. In takrat je zadonela visoka pesem
ljubezni – Ljubi svojega bližnjega kot samega
sebe! – Ljubi svojega sovražnika! – Ne sodi,
da ne bodeš sojen! –
A ljudje je niso poslušali; odpodili
so jo od sebe in na križ so jo pripeli in
krvavo so jo bičali, ljubezen, in trnovo
krono so ji posadili na glavo.
Ljubezen pa je odvrnila: “Odpusti
jim, oče, saj ne vedo, kaj delajo!”
In ti poslednji glasovi umirajoče ljubezni
so doneli kot žareče iskre v temoti.
Potem pa je ljubezen izdihnila.
In razposajeni vojščaki pod križem so
strgali suknjo raz njeno razbolelo telo
in so jo razrezali na kose in vadlali zanje.
Potem so jih vzeli in zaviti vanje so se
razkropili kot kobilice po širnem svetu,
vsenaokoli pojoč:
”Mi vam oznanjamo ljubezen. Mi smo
njeni apostoli!” Še danes hodijo po
zemlji in po ovčji koži lahko spoznate
volkove.
Truplo mrtve ljubezni so zakopali in
težko skalo so položili na grob, da bi ne
vstala nikdar več.
Ali vendar je vstala in zapustila
tesno svoje ležišče in šla med ljudi.
A ljudje je niso spoznali in le v redkokatero
srce je posijala njena luč; množica
pa je raje tavala naprej v temoti…
Še danes stopa med človeškim rodom plaho
kakor otročaj. Ni si ustvarila kraljestva
na tem svetu: srce človeško je njeno vladarstvo.
Ni si zgradila zlatih oltarjev: srce človeško
je njen oltar. Ni si sezidala velikih templjev:
srce človeško ji je neizmeren tempelj.
Ali le malo je človekovih src današnji
dan, malo svetih kraljev, ki bi stopali
za ljubeznijo. (Ivan Tavčar)
Šege ob svetih treh
kraljih
Na Gorenjskem so verjeli, da tiste
kokoši, ki so na tri kralje dobile nekaj
poprtnika, lisica ne more odnesti.
V Franciji je bila znana šega, da
so vmesili v krušno test bobovo zrno
in tistega, ki je zrno našel, oklicali
za “bobovega kralja”.
Staremu imenu noči pred kralji “svetla
noč” ustreza šega, da je morala tudi
to noč, kakor v vseh treh svetih nočeh,
goreti v hišah luč.
V skrajni zahodni Sloveniji, v Brdih,
so gorele na večer pred praznikom luči,
ponekod tri hkrati, za vsakega kralja
ena, vsaka druge velikosti.
V škofjeloški okolici so pričakovali,
kar je pri nas še nepojasnjena redkost,
otroci darove tudi od svetih treh kraljev,
nastavljali so jim čeveljčke in posode.
Tudi v Sloveniji so hodili “trikraljevi”
koledniki, ki so imeli svoj začetek
v srednjeveškem boguslužju.
V Beli krajini so se imenovali kraljitarji
in so nosili zlate krone. Koledovali
so še do druge vojne.
Neka dolenjska kolednica se je glasila
takole:
Mi smo sveti trije
kralji, Gašper, Miha, Boltežar. Gašper
jezdi narnaprej, ker za pot on narbolj vej.
Miha jezdi pa za njim, da se pogovarja
z njim. Boltežar je narnazad, ves je
v portah, ves je zlat… Če nam ne boste
nč darval, vam bomo bajto spodkopal.
Staro izročilo je imelo trikraljevsko
koledovanje tudi v Ljubljani. Od sholarjev
so ga neznano kdaj prevzeli krakovski
ribiči. Ti so z zvezdo prepevali in
koledovali pred hišami.
... v pregovorih
Gašper, Miha in Boltežar zaznamujejo
vstop v nov letni ciklus, ki ga narava podpira
s tem, da se začne dan komaj opazno daljšati.
Nad Škofjo Loko so “astronomska”
opažanja povzeli v reklo: O treh
kraljih se dan toliko podaljša kolikor
petelin zazeva ali kolikor petelin poskoči.
Pri podeželskem človeku je bilo
daljšanje dneva nekoč povezano s novim
upanjem. Ljudsko reklo zato pravi: Kralji
se vrnejo, zimo obrnejo.
Vendar pa kralji ne “obrnejo” vedno zime,
saj neki pregovor pravi, da bodo Sveti trije
kralji zimo pripeljali.
V okolici Laškega pa pravijo: Če
božičnik zmrzne, potem rada tudi pšenica
pozebe.
V Slovenskih goricah pa: Če na
treh kraljev dan sije sonce, mora stati
živina pri svetlih (praznih) jaslih.
Iz Četene Ravni pa prihaja: Če
je na tri kralje jasno, so vse leto
prazne jasli, pa tudi: Če na
tri kralje na jasnem sonce vzhaja, hlapec
vriska (ker bo dosti žita), volk
pa piska (ker bo malo krme).
Če je bil na dan Svetih treh kraljev
megleno, so v Prekmurju napovedali kolero.
V Lipovcih so menili, da bo tisto leto
dosti sena, če so na Svete tri kralje mlake.
V Gančanih pa, da bo tisto leto
dovolj vina, če so na tri kralje potoki
tekli.
Na Štajerskem okrog Laškega pa jutranja
megla na treh kraljev dan napoveduje,
da tisto leto ne bo jabolk.
Dež o treh kraljih (če teče voda
po žlaku) obeta okrog Lendave dobro
letino.
V Beli krajini pa pomeni dež “med
božiči”, da bo živini primanjkovalo
krme. In naprej: Če na tri kralje
jasen dan bo, za dolgo zimo hrani seno.
