Sveta Favstina Kowalska

»V Stari zavezi sem k svojem ljudstvu pošiljal preroke z bliskom in gromom. Danes pa pošiljam tebe k vsemu človeštvu z mojim usmiljenjem. Nočem kaznovati obolelega človeštva, želim pa mu spregovoriti tako, da ga priklenem na svoje usmiljeno Srce« (Dnevnik svete s. M. Favstine Kowalske - št. 1588)

Poslanstvo svete Favstine Kowalske:

•       Razglašati v Svetem pismu razodete verske resnice o usmiljeni božji ljubezni do vsakega človeka, celo do največjega grešnika;

•       V molitvi prositi za božje usmiljenje po ustaljenih novih oblikah bogoslužja božjega usmiljenja, ki ji jih je posredoval Jezus.

•       Vzbujati veliko gibanje apostolov božjega usmiljenja, ki prevzema dolžnost oznanjati in v molitvi prositi za krščansko popolnost v evangelijskem duhu otroškega zaupanja Bogu in dejavne ljubezni do bližnjega.

Sestra Favstina je v komaj dopolnjenem triintridesetem letu življenja izmučena od jetike in trpljenja, ki ga je darovala za grešnike, v sluhu svetosti umrla v Krakovu 5. oktobra 1938.

Na prvo nedeljo po veliki noči, 18. aprila 1993, jo je sveti oče Janez Pavel II: na trgu svetega Petra  v Rimu prištel med blažene. Naslednjega dne, med splošno avdienco, je povedal:

»Bog nam je spregovoril po duhovnem bogastvu blažene sestre Favstine Kowalske. Svetu je zapustila veliko sporočilo o božjem usmiljenju in vzpodbudo k popolnem zaupanju v Stvarnika. Bog ji je dal posebno milost, saj ji je bilo dano izkusiti njegovo usmiljenje po poti mističnih doživetij in po posebnem daru kontemplativne molitve.

Sestra Favstina, blažena, zahvaljujem se ti, da si spomnila svet na to veliko skrivnost božjega usmiljenja. Na to 'vznemirljivo skrivnost' . Neizrekljivo skrivnost Očeta, ki jo danes tako zelo potrebuje človek in ves svet«

Razglasitev sestre Favstine za svetnico je izvršil sveti oče Janez Pavel II. Na trgu svetega Petra v Rimu na prvo nedeljo po veliki noči, 30. aprila 2000.

Na vsaki stopnji razvoja, zlasti še v našem času, je glavna dolžnost Cerkve, da oznanja in uvaja v življenje skrivnost usmiljenja, ki je bila najbolj razodeta v Jezusu Kristusu. Ta skrivnost ni le za cerkev samo kot občestvo verujočih, marveč v nekem smislu tudi za vse ljudi izvir drugačnega življenja, kakor je tisto, ki ga more zgraditi človek, če je prepuščen nasilju trojnega poželenja (…)

Cerkev izpoveduje resnico o božjem usmiljenju, ki se razodeva v križanemu in vstalem Kristusu, ter jo na različne načine oznanja. Vrh tega si prizadeva, da bi ljudem izkazovala usmiljenje po ljudeh, in v tem vidi nepogrešljivo prvino svojega dela za boljši in » bolj človeški« današnji in jutrišnji svet.

A v nobenem trenutku in nobeni dobi zgodovine – zlasti v tako kritičnem obdobju, kot je naše – Cerkev ne more pozabiti na molitev, ki je krik po božjem usmiljenju spričo mnogovrstnih oblik zla, ki težijo človeštvo in ga ogrožajo. To je v Jezusu Kristusu temeljna pravica in dolžnost Cerkve: pravica in dolžnost Cerkve do Boga in do ljudi.

Janez Pavel II.

Dives in misericordia 14.15

 
* obvezno