Sveta
trojica
Prve sledove praznovanja najdemo v 9.
stoletju v Franciji in Nemčiji. V začetku 11. stoletja so v
benediktinskem samostanu Cluny v nedeljo po binkoštih obhajali
praznik Svete Trojice.
Ker je imel samostan velik vpliv, se je
praznovanje hitro širilo tudi po drugih krajih. Ponekod so
praznovali Sveto Trojico zadnjo nedeljo v bogoslužnem letu. V Rimu
so razni cerkveni pisci in papeži poseben praznik v čast Sveti
Trojici vztrajno odklanjali, češ da je vsaka nedelja in celo vsak
dan posvečen Sveti Trojici.
Vendar pa papeži le niso mogli biti
predolgo gluhi za želje vernega ljudstva, saj se je češčenje
Svete Trojice na poseben praznik tudi preprostemu ljudstvu zelo
priljubilo. Tako je papež Janez XXII., ki je živel v Avignonu, leta
1334 dokončno odobril praznik Svete Trojice in ga razglasil za vso
Cerkev.
Do zadnje prenovitve Rimskega misala so
bile res vse nedelje med letom „posvečene“ Sveti Trojici, saj so
vedno molili hvalospev za ta praznik. Šele leta 1968 so uvedli več
hvalospevov za te nedelje.
Med bogoslužnim letom obhajamo
dogodke, ki so pomembni za naše odrešenje. Praznik Svete Trojice
takoj po binkoštih je nekak povzetek teh praznovanj in nas spominja
na dejstvo, da za celotnim delom odrešenja stoji dejavnost
troedinega Boga.
To je tudi vzrok, zakaj hoče Cerkev v
nas neprestano ohranjati živ spomin na skrivnost Svete Trojice. V
svojih molitvah in obredih vedno izpoveduje vero v Očeta in Sina in
Svetega Duha.
- Svoja zveličavna opravila začenja: „V
imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.“
- Nobenega psalma, himne in pesmi ni, da
ga ne bi končala z imenom Svete Trojice: „Slava Očetu in Sinu in
Svetemu Duhu.“
Vse krščansko življenje je tesno
povezano s tremi Božjimi osebami, saj se to življenje razvije in
napreduje po krstnem besedilu: „Krstim te v imenu Očeta in Sina in
Svetega Duha.“
- Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 85
* obvezno
|
