Gospodovo
oznanjenje
Praznik
Gospodovega oznanjenja ni v času med letom,
temveč je v postnem času. Tu ga omenjamo
zato, ker ga nismo v postnem času in tudi
zato, da se zvrstijo Gospodovi prazniki,
ki niso nosilci posebnih svetih časov.
Tudi Gospodovo
oznanjenje je Gospodov in Marijin praznik.
Seveda je bolj Gospodov, kar dokazuje skrivnost,
ki jo slavimo: Kristusovo učlovečenje in
Marijin pristanek da se Kristus učloveči
pod njenim srcem.
Na to nas opozarja papež Pavel VI. v
spodbudi o Marijinem češčenju.
- „Prazniku učlovečene Besede
smo v rimskem koledarju upravičeno vrnili
staro ime 'Gospodovo oznanjenje'. Toda
praznujeta in slavita se skupno Kristus
in Marija, namreč Beseda, ki postane
'Sin Marije' (Mr 6, 3), in Devica, ki
postane Božja mati“.
Praznik oznanjenja je bil najprej v vzhodni
Cerkvi. Od tam je prišel v bo bogoslužje
v Galiji in Španiji, vendar ne pred 7. stoletjem.
Imel je različna imena in datume Najprej
so ga imenovali Gospodovo oznanjenje, nato
oznanjenje Gospodovega učlovečenja, učlovečenje
našega Gospoda Jezusa Kristusa. V Španijo
pa je več cerkva iz njega napravilo praznik
Marijinega deviškega Božjega materinstva.
Že v začetku je bil 25. marca, saj je
tesno povezan s praznikom Gospodovega rojstva
- božičem, ki je 25. decembra. Vendar je
vprašanje, kateri datum je bil izhodišče
za drugega. Nekateri zgodovinarji namreč
mislijo, da je izhodišče oznanjenje, ne
božič.
V starih časih je 25. marec, ki je spomladansko
enakonočje, veljal za dan stvarjenja sveta
in prav zato tudi dan Jezusovega spočetja,
s katerim je bil položen temelj za novo
stvarjenje, to se pravi za povzdignjene
k veličastvu Božjega otroštva, omogočeno
s Kristusovo velikonočno skrivnostjo.
Seveda pa postni čas ni bil primeren
za slovesna praznovanja. Zato je laudicejski
pokrajinski koncil leta 366 prepovedal praznik
v času postne resnosti in spokornosti.
Iz tega razloga je pokrajinski koncil
v Toledu leta 656 določil, naj se praznik
oznanjenja povsod obhaja 18. decembra, kakor
je bilo v nekaterih krajih tedaj že v navadi.
Kmalu pa je papež Sergej (687-701) uvedel
v Rimu praznovanje 25. marca in tako je
ostalo do danes.
Tako se praznik Gospodovega oznanjenja
v vzhodni in Zahodni Cerkvi praznuje 25.
marca, ki imata Kristusovo učlovečenje za
začetek nove, krščanske dobe.
Praznik ne spominja samo na Marijin „zgodi
se“, saj je pravzaprav njen zgodi se spomin
tistega odrešenjskega zgodi se, ki ga je
izrekla učlovečene Beseda ob prihodu na
svet: „ Glej prihajam, da izpolnim, o Bog
tvojo voljo“ (Heb 10, 7).
Ko je papež Pavel VI. Vrnil prvotno ime
Gospodovo oznanjenje, je na prvo mesto postavil
Kristusov zgodi se; s tem pa nikakor ni
hotel izključiti Marijinega, temveč ga je
želel najtesneje povezati s Sinovim v delu
odrešenja.
Bogoslužje nas ob tem praznovanju usmerja
na Kristusa in Marijo. Na Kristusa, ki postane
človek, izpolnjuje Očetovo voljo in tako
uresničuje delo odrešenje človeškega rodu.
Na Marijo, ki s svojim zgodi se pristane,
da bo Kristusova mati, s tem pa stopi v
zgodovino odrešenja kot soodrešiteljica.
- „Devica Marija je bila skupaj z
učlovečenjem Božje Besede od vekomaj
vnaprej določena za Božjo Mater in je
po sklepu Božje previdnosti postala
na tej zemlji vzvišena mati Božjega
Odrešenika, na docela edinstven način
velikodušna družica in ponižna Gospodova
dekla.
Ko je Kristusa spočela, rodila, hranila,
ga v templju darovala Očetu in ko je trpela
skupaj s svojim Sinom, umirajočim na križu,
je s pokorščino, vero, upanjem in gorečo
ljubeznijo na popolnoma edinstven način
sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev
nadnaravnega življenja v dušah. S tem nam
je postala mati v redu milosti“ (C 61).
- Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 92 - 93
* obvezno
|
