Jezusov
krst
Pred prenovljenim
bogoslužjem je bil praznik Jezusovega krsta
skoraj neopazen. Nekoliko ga je sicer omenjalo
bogoslužje praznika Gospodovega razglašenja,
vendar se je sam spomin nanj obhajal osem
dni kasneje, na delavnik, 13. januarja.
Pokoncilska
prenova je dala prazniku pomen, ki mu ga
pripisuje Sveto pismo. Za božičem in Gospodovim
razglašenjem je zdaj praznik Jezusovega
krsta tretji božični praznik, ki ga obhajamo
na nedeljo po Gospodovem razglašenju.
O Jezusovem krstu poročajo vsi prvi trije
evangelisti kot začetnem dogodku Jezusovega
javnega delovanja. (prim. Mt 3,13-17; Mr
l, 16-1 l; Lk 3, 21-22). Jezus je sam o
sebi vedel, da je tisti Božji služabnik,
o katerem je bilo napovedano, da bo naložil
nase grehe mnogih (prim. Iz 53).
Ko je prišel od Očeta določen čas se
je, čeprav je bil brez greha, uvrstil med
grešnike, ki so od Janeza Krstnika prejemali
krst pokore. Kakor vedno in v vseh stvareh
je hotel tudi s prejemom Janezovega krsta
izpolniti Očetovo voljo.
Kot Jagnje, ki odjemlje grehe sveta (prim.
Jn l, 29), je hotel nepokorščino in napuh
prvega Adamovega greha in greha vseh Adamovih
potomcev popraviti s ponižnostjo in pokorščino.
Jezusov krst v Jordanu je že naznanjal
in pripravljal njegov dokončni odrešitveni
krst, to se pravi smrt na križu (prim. Lk
12, 50 ). S krstom je Jezus tako rekoč uradno
potrjen v svoji odrešenjski službi. Oče
in Sveti Duh sta poroka da je res božji
Sin in ga predstavita svetu, da bi
svet sprejel njegovo oznanilo.
- Tako se zgodovina odrešenja uresničuje
v Kristusu s sodelovanjem Svete
Trojice.
S krstom je Jezus začel delo našega odrešenja.
S krstom tudi mi postanemo deležni tega
njegovega odrešenja. Tudi za nas je krst
sam po sebi le začetek in izhodišče našega
poslanstva, kakor je bil za Jezusa njegov
krst. Ves teži za dosego polnosti življenja
v Kristusu.
S praznikom Kristusovega krsta se
liturgično konča božični čas. Ima pa
božični značaj tudi še praznik Jezusovega
darovanja (svečnica), ki je na 2. februar
postavljen zato, ker se takrat izteka štirideset
dni po božiču.
V naši ljudski zavesti in pobožnosti
je pravzaprav šele takrat pravi sklep božičnega
časa. Zato navadno šele takrat pospravimo
jaslice in nehamo peti božične pesmi.
- Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 83
* obvezno
|
