SVETI
JOŽEF, MOŽ DEVICE MARIJE, 19. marec
Zaradi velike milosti in
radosti, ki ju je Bog podelil
mojemu Srcu, in zaradi tako
velike skrivnosti, obljubim,
da bom pri Njem posredoval za
vse, ki častijo moje Srce in
se k meni zatekajo. Podelil
jim bom milost, da bodo lahko
rešili tudi najhujše težave,
in jim priskočil na pomoč v
tistih izjemnih potrebah, ki
se zdijo s človeškega stališča
nerešljive. Po
moji priprošnji in z Božjo pomočjo
bo vse mogoče.
O uslišanjih
na priprošnjo svetega Jožefa,
tudi v zadevah, ki se zdijo
nemogoče, nerešljive, od ozdravljenj,
finančnih, gospodarskih situacijah
in vsakršnih stiskah, do sprave
z Bogom in srečnega odhoda v
večnost. Pričajo mnoga pričevanja
in dogodki. Sveti
Jožef je resnično velik priprošnjik
in zavetnik Cerkve.
|
18
Z rojstvom Jezusa Kristusa je
bilo takóle: Njegova
mati Marija je bila zaročena
z Jožefom; in preden sta prišla
skupaj, se je izkazalo, da je
noseča – bila pa je noseča od
Svetega Duha. 19 Njen mož Jožef
je bil pravičen in je ni hotel
osramotiti, zato je sklenil,
da jo bo skrivaj odslovil. 20
Ko je to premišljeval, se mu
je v sanjah prikazal Gospodov
angel in rekel: »Jožef,
Davidov sin, ne boj se vzeti
k sebi Marije, svoje žene; kar
je spočela, je namreč od Svetega
Duha. 21 Rodila bo sina in daj
mu ime Jezus, kajti on bo svoje
ljudstvo odrešil grehov.«
22 Vse to pa se je zgodilo,
da se je izpolnilo, kar je Gospod
rekel po preroku: 23 Glej, devica
bo spočela in rodila sina in
imenovali ga bodo Emanuel, kar
v prevodu pomeni Bog z nami.
24 Ko se je Jožef zbudil, je
storil, kakor mu je naročil
Gospodov angel. Vzel je svojo
ženo k sebi 25 in ni je poznal,
dokler ni rodila sina; in imenoval
ga je Jezus. (Lk 2,1–7)
|
Litanije svetega Jožefa imajo petindvajset
vzklikov. Ob današnjem prazniku sta v ospredju
dva: ženin božje Porodice in Zaščitnik svete
Cerkve. Osnova vseh odlik svetega Jožefa
je dejstvo, da je bil od vekomaj izbran
za „ženina“ - deviškega moža Marije, iz
katere si je druga božja oseba po moči Svetega
Duha privzela človeško naravo, da bi odrešila
človeštvo.
Sveti Jožef je bil z Marijo zvezan v
resničnem zakonu, zato je pred postavo veljal
za očeta učlovečenega božjega Sina.
Jezus je bil deviško spočet zato, da
bi se na viden način razodelo učlovečenje
božje Besede in skrivnost božje milosti.
In zakaj gleda Cerkev v svetem Jožefu svojega
posebnega zavetnika?
Zato,
ker je bil varuh svete nazareške
družine, ki je že vsebovala
začetke nastajajoče Cerkve:
Kristusa kot prvorojenca božjih
otrok, vseh kristjanov, in Marijo,
deviško Mater vseh članov Kristusovega
skrivnostnega telesa.
Vzvišeni nalogi Marijinega
deviškega moža in Jezusovega
deviškega očeta (pravimo mu
tudi Jezusov „rednik“ ali „krušni
oče“) ustreza tudi Jožefova
edinstvena svetost.
Jožef je bil po poklicu obrtnik,
po vsej verjetnosti tesar (nekateri
trdijo tudi, da gre za napako
v prevodu in da je bil v resnici
kamnosek). Gotovo je Jezus v
mladih letih pomagal Jožefu
v delavnici.
Mnogi teologi izrečno trdijo,
da je bil sveti Jožef zaradi
svoje vzvišene naloge, ki mu
jo je Bog namenil pri skrivnosti
učlovečenja in odrešenja, že
od začetka utrjen v milosti,
podobno kot sveti Janez Krstnik
ali apostoli po Jezusovem vstajenju.
|
Sveti Jožef je živel nekako v „ozadju“
tako v sveti Družini kot tudi v Cerkvi.
Sledovi češčenja svetega Jožefa so sicer
vidni že pri nekaterih cerkvenih očetih
v 5. stoletju, vendar so njegov praznik
začeli obhajati v javnem cerkvenem bogoslužju
šele v 14. stoletju.
Polagoma se je češčenje tega tihega,
junaško ponižnega pričevavca za Kristusa
(to pomeni beseda „spoznavalec“) v Cerkvi
vedno bolj uveljavljalo.
Papež Gregor XV. je leta 1621 ukazal,
naj se god svetega Jožefa obhaja kot zapovedan
praznik. Po odredbi papeža Janeza XXIII.
so njegovo ime postavili v prvo evharistično
molitev takoj za Marijo.
Papež Pij IX. je leta 1847 uvedel praznovanje
svetega Jožefa kot varuha svete Cerkve in
sicer na 3. nedeljo po veliki noči. Od leta
1956 je to praznovanje združeno z današnjim
praznikom.
Papež XII. je leta 1955 vpeljal poseben
nezapovedan praznik svetega Jožefa Delavca,
ki se obhaja l. maja, na mednarodni praznik
dela.
... kot zavetnik
Sveti Jožef je zavetnik v družinskih
zadevah, k njemu se zatekajo v gospodarskih
stiskah. Poseben zavetnik je sveti Jožef
krščanskim očetom v skrbi za družino in
otroke, še posebej je zavetnik in priprošnjik
tistih, ki si morajo s trdim delom služiti
svoj kruh.
Ker je bil sveti Jožef deležen sreče,
da sta ob njegovi smrtni postelji stala
Jezus in Marija (evangeliji tega sicer ne
poročajo, lahko pa upravičeno sklepamo.
V osebnem razodetju Marije Valtorta je tudi
tako), velja sveti Jožef za posebnega priprošnjika
za srečno zadnjo uro.
Na slovenskih tleh je bilo češčenje
svetega Jožefa znano že pred uvedbo njegovega
praznika leta 1621.
O tem priča skoraj 80 cerkva, postavljenih
na naših tleh njemu v čast. Osebno ali krstno
ime Jožef in Jožefa sta med najbolj razširjenimi
v Sloveniji (pa tudi po svetu).
Ime Jožef je hebrejskega izvora in pomeni
„Bog naj doda potomstvo“
Nekatere oblike imena
Jožef
Oblika imena Jožef : Joža, Jožko, Jožka,
Jožek, Josip, Jožica, Jožefa, Josipina,
Juš, Južek, Pino, Bepo, Bepič, Pepček, Pepca,
Pepa, Zefa, Žofa, Zefka, Žefka, Fina ...
*
obvezno
|