Pomagajmo dušam v vicah!
"Prošnja je bila uslišana. Prav
v trenutku povzdigovanja je videl kako duša
njegovega prijatelja, žareča od sreče,
gre v nebesa. Bog je sprejel pogodbo."
POPOLNI ODPUSTEK ZA
DUŠE V VICAH V NOVEMBRU
Cerkev naklanja v prvih osmih dneh novembra
popolni odpustek za vsak obisk pokopališča
in molitev za rajne.
- Prav tako ga je mogoče prejeti v
vseh cerkvah in javnih kapelah 1. in
2. novembra ter na prejšnjo ali na naslednjo
nedeljo,
- če smo bili pri spovedi in obhajilu
- ter molimo po namenu svetega
očeta. (Po namenu svetega očeta
izmolite Oče naš, Zdravo Marijo,
Slavo. Vendar morate pred molitvijo
izreči: "Po namenu svetega
očeta")
- Odpustek lahko namenimo rajnim,
ki so še v stanju očiščevanja in jim
lahko pomagajo tisti, ki so že pri Bogu
in mi, ki še romamo po zemlji s svojimi
molitvami, darovanimi mašami, dobrimi
deli in odpustki, sami sebi namreč ne
morejo več pomagati.
Zakaj sveta maša?
Zato, ker se na našo prošnjo daruje Kristus.
Bogu se daruje samo Kristus kot najljubša
žrtev. Duhovnik je samo božji predstavnik,
tisti ki se žrtvuje za nas, pa je Bog.
Dobro pa je vedeti tole. Maša
"pomaga" veliko bolj tistim rajnim,
kateri so jo cenili v svojem življenju!
Če so se maše udeležili kdaj tudi med tednom
in če so molili s srcem, jim maše, darovane
za njihov pokoj, veliko koristijo. Še vedno
drži isto: vsak žanje, kar je sejal.
Duša pokojnika, ki je prišla v vice,
na dan pokopa jasno vidi, če resnično molimo
zanjo ali pa smo na pogrebu samo kot gledalci.
Duše umrlih opozarjajo, da jim naše solze
nič ne koristijo, pomaga jim samo molitev.
Pogosto obžalujejo, da se ljudje udeležujejo
pogrebov, ne da bi se obrnili na Boga z
eno samo prošnjo!
V zvezi z mašo naj navedem lep primer,
ki ga je povedal arški župnik svojim faranom:
"Dragi moji, neki dober duhovnik je
imel nesrečo, da je zgubil svojega dragega
prijatelja in je veliko molil za pokoj njegove
duše.
Nekega dne mu je Bog dal spoznati, da
je prijatelj v vicah in da strašno trpi.
Sveti duhovnik je bil prepričan, da za pokojnega
prijatelja ne more nič boljšega storiti,
kot da daruje zanj sveto mašo.
V trenutku posvetitve je vzel v roke
hostijo in rekel: »Sveti in večni
Oče, narediva pogodbo. Ti imaš v svojih
rokah dušo mojega prijatelja, ki je v vicah,
jaz pa imam v mojih telo tvojega Sina. Zato,
dobri in usmiljeni Oče, osvobodi mojega
prijatelja, jaz
pa ti podarjam tvojega Sina z vsemi zasluženji
njegovega trpljenja in smrti.«
Prošnja je bila uslišana. Prav
v trenutku povzdigovanja je videl kako duša
njegovega prijatelja, žareča od sreče,
gre v nebesa. Bog je sprejel pogodbo."
Zato, dragi moji, kadar hočemo rešiti
dušo dragega bitja iz vic, naredimo isto:
darujmo
Bogu s pomočjo svete daritve njegovega ljubljenega
Sina z vsemi zaslugami njegovega trpljenja
in smrti. Oče nam ne bo mogel odreči
te milosti."
Pomagajmo dušam v vicah!
2. novembra obhajamo spominski dan
vseh rajnih ali "verne duše".
Verni ljudje molimo za svoje drage, ki so
že umrli pa so morda še v kraju očiščevanja
in zorenja za nebesa.
Za duše teh rajnih pravimo, da so v vicah.
Kako dolgo traja boleče očiščevanje v vicah
pri posameznih dušah, tega ne moremo vedeti.
Vemo pa, da si te duše same ne morejo nič
pomagati.
Čas zasluženja je bil zanje končan s
trenutkom smrti. Pomagati jim moremo mi,
dokler živimo, pa tudi zveličani v nebesih.
Že od nekdaj je Cerkev na današnji dan
darovala priprošnje za rajne, zlasti še
sveto mašo. Svojim vernikom je tudi priporočala,
naj pomagajo tem dušam, da pridejo čimprej
do nebeške sreče, še drugače: z dajanjem
miloščine ter z darovanjem odpustkov in
spokornih del.
Na tak način lahko pomagajo vernim dušam
tudi majhni otroci! Te duše nikoli ne pozabijo
svojih dobrotnikov! Hvaležno jim poplačajo
njihovo pomoč, s katero so se rešile vic
in prišle v nebesa.
Vice in molitev za
rajne
Sveto pismo nas opozarja, naj drug za
drugega molimo ne le na tem svetu ter se
priporočamo svetnikom in angelom, temveč
tudi, naj molimo za duše nasih rajnih bratov.
Vice in molitev
za rajne
Cerkev svojim otrokom te duhovne vaje
prikazuje tako, da je 2. november določila
kot spomin vseh vernih rajnih in dovolila
duhovnikom, da na ta dan opravijo tri svete
maše za duše rajnih. Poleg tega je mesec
november v celoti določila kot mesec posebnih
molitev za duše v vicah.
Druga knjiga Makabejcev pripoveduje,
da je Juda, potem ko je premagal Gorgija,
prišel s svojimi ljudmi, da bi v boju padle
Jude pokopali. „Napravil je nabirko
od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno
dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila
daritev za greh."
Menil je, da njihovi grehi niso nekaj
strašnega; kajti „pred očmi je imel
tudi sijajno nagrado, pridržano za tiste,
ki zaspijo pobožno". Pisec nato izrazi
v besedah vsebovan nauk: „Sveta in
pobožno misel! Zato je namreč naročil to
spravno daritev za umrle, da bi bili oproščeni
greha" (2 Mak 12,43-45).
Vice - zahteva razuma
Če odmislimo dokaz, ki ga ponujata Sveto
pismo in izročilo, nas že sam razum pripelje
k domnevi in celo k zahtevi, da obstaja
neko vmesno stanje med nebesi in peklom.
Ker namreč „v nebesa ne sme vstopiti
nič omadeževanega,” bi to pomenilo,
da duša, ki odide iz tega življenja z malim
grehom ali z neodsluženo kaznijo, ne more
priti v nebesa.
Prav tako pa ne bi bilo pravično, da
bi prišla v večni pekel, saj takšna kazen
ne bi bila sorazmerna s takim prestopkom.
Verjetno zelo veliko ljudi umre z malimi
grehi. Ne zaslužijo, da bi kar takoj vstopili
v nebesa, pravično pa tudi ni, da bi bili
obsojeni na pekel.
Zatorej mora obstajati še neko drugo
stanje, kjer je kazen primerna prestopku.
To zahteva že razum. Takšno stanje so vice,
kjer se duše očiščujejo od odpustljivih
nepopolnosti in so na ta način postavljene
v stanje, ki jim omogoča vstop v vzvišeno
prisotnost njihovega Gospoda in Stvarnika
v neizrečeni blaženosti nebes.
Če lahko na tem svetu molim za svojega
brata, zakaj ne bi mogel še naprej moliti
zanj, ko bo prestopil prag večnosti?! Mar
smrt ne uniči samo telesa, duša pa ostane
nedotaknjena?
Mar zato ne živi več in ne misli, se
ne spominja in ne ljubi? Kakšen je zemeljski
razlog za to, da ne morem več misliti na
svojega brata ter mu svoje ljubezni izkazovati
namesto z nekoristnimi solzami z veliko
bolj učinkovitimi sredstvi svoje molitve?
Duša ljubljene osebe
Ali obstaja kje kristjan, ki bi stal
ob odprtem grobu in gledal spuščanje trupla
ljubljenega človeka v njegovo zadnje počivališče,
ne da bi pri tem s solznimi očmi zaklical
proti nebu: „O Bog, usmili se duše
mojega ljubljenega!”
Duša vam bo neskončno
hvaležna, če boste
Na dan Vernih duš v vicah, 2. novembra,
šli k maši, katere se trikrat zaporedoma
darujejo Gospodu!
Obvezno sprejeli Sveto obhajilo! In šli
na grob duše za katero prosite.
Zmoliti
rožni venec. In biti tisti dan brez
greha! Zelo težko je biti brez greha.
Ko se boste trudili biti brez greha v
mislih, besedah in dejanjih, boste spoznali,
kako duša trpi v vicah. Saj mora v Nebesa
priti popolnoma čista.
p.s. Kake milosti obljublja Sveta
Devica Marija tistim
ki molijo rožni venec, si oglejte tukaj!
*
obvezno
|
