|
DRUGO POGLAVJE
ZAKRAMENTALNO
OBHAJANJE VELIKONOČNE SKRIVNOSTI
OBHAJANJE
CERKVENEGA BOGOSLUŽJA
Kdo
obhaja zakramente?
233. Kdo deluje v liturgiji?
V
bogoslužju deluje "celotni
Kristus" ("Christus
totus"), glava in telo.
Kot veliki duhovnik Kristus
obhaja liturgijo s svojim telesom,
nebeško in zemeljsko Cerkvijo.
Zakramenti
234. Kdo obhaja
nebeško bogoslužje?
Nebeško
bogoslužje obhajajo angeli,
sveti stare in nove zaveze,
zlasti Božja Mati, apostoli,
mučenci in "velika množica,
ki je nihče ni mogel prešteti,
iz vseh narodov, ljudstev in
jezikov" (Raz 7,9). Kadar
v zakramentih obhajamo skrivnost
odrešenja, smo deležni tega
nebeškega bogoslužja.
Zakramenti
235. Na kakšen
način Cerkev na zemlji obhaja
bogoslužje?
Cerkev
na zemlji obhaja bogoslužje
kot duhovniško ljudstvo, v katerem
vsak deluje v skladu s svojo
vlogo, v edinosti Svetega Duha:
krščeni darujejo sami sebe v
duhovno daritev; posvečeni nositelji
cerkvene službe obhajajo v skladu
s posvečenjem, ki so ga prejeli
za služenje vsem udom Cerkve;
škofje in duhovniki delujejo
v osebi Kristusa, Glave.
Zakramenti
Kako
obhajati zakramente?
236. Kako
se obhaja bogoslužje?
Bogoslužno
opravilo je stkano iz znamenj
in simbolov, katerih pomen se
zakoreninja v stvarstvo in človeške
kulture, dobiva določenost v
dogodkih stare zaveze in se
v polnosti razodeva v Kristusovi
osebi in njegovem delu.
Zakramenti
237. Od kod
prihajajo zakramentalna znamenja?
Nekatera
prihajajo iz stvarstva (luč,
voda, ogenj, kruh, vino, olje),
druga iz človeškega družbenega
življenja (umivanje, maziljenje,
lomljenje kruha), spet druga
iz zgodovine odrešenja v stari
zavezi (obredi velike noči -
pashe, daritve, polaganje rok,
posvetitve). Ta znamenja, od
katerih so nekatera določujoča
in nespremenljiva, je privzel
Kristus in postanejo nosilci
odrešujočega in posvečujočega
delovanja.
Zakramenti
238. Kakšno
razmerje obstaja med dejanji
in besedami v zakramentalnem
opravilu?
V
zakramentalnem opravilu so dejanja
in besede tesno med seboj povezani.
Čeprav so simbolična dejanja
že sama po sebi govorica, je
vendarle potrebno, da besede
obreda spremljajo in oživljajo
ta dejanja. V bogoslužju besed
in dejanj ni mogoče med seboj
ločiti, kolikor so znamenje
in pouk in kolikor tudi uresničujejo
to, kar naznačujejo.
Zakramenti
239. Pod kakšnimi
pogoji imata petje in glasba
svojo vlogo v liturgičnem opravilu?
Ker
sta petje in glasba tesno povezana
z bogoslužnim dejanjem, je treba
paziti na naslednje pogoje:
besedila, ki naj zajemajo zlasti
iz Svetega pisma in bogoslužnih
virov, se morajo skladati s
katoliškim naukom; molitev naj
pride lepo do izraza; glasba
naj bo kvalitetna; občestvo
naj bo udeleženo; upoštevati
je treba kulturno bogastvo božjega
ljudstva; opravilo naj ima sveto
in slovesno naravo. "Kdor
poje, dvakrat moli" (sveti
Avguštin).
Zakramenti
240. Kakšna
je namembnost svetih podob?
Kristusova
podoba je najodličnejša liturgična
ikona. Druge podobe, ki predstavljajo
Marijo in svetnike, naznačujejo
Kristusa, ki je v njih poveličan.
Svete podobe razglašajo isto
evangeljsko oznanilo, ki ga
Sveto pismo sporoča z besedo.
Pomagajo prebujati in hraniti
našo vero.
Zakramenti
Kdaj
obhajati zakramente?
Zakramenti
241. Kaj je
središče liturgičnega časa?
Središče
liturgičnega časa je nedelja,
temelj in jedro celotnega cerkvenega
leta. To ima svoj vrhunec v
vsakoletnem velikonočnem prazniku,
ki je praznik vseh praznikov.
Zakramenti
242. Kakšen
pomen ima cerkveno leto?
V
cerkvenem letu Cerkev obhaja
celotno Kristusovo skrivnost,
od učlovečenja do njegovega
ponovnega prihoda v slavi. Na
določene dneve Cerkev s posebno
ljubeznijo časti Marijo, presveto
Božjo Mater, in obhaja tudi
spomin svetnikov, ki so živeli
za Kristusa, so z njim trpeli
in so z njim poveličani.
Zakramenti
243. Kaj je
molitveno bogoslužje?
Molitveno
bogoslužje je javna in skupna
molitev Cerkve. Je molitev,
ki jo opravlja Kristus skupaj
s svojim telesom, Cerkvijo.
Kristusova skrivnost, ki jo
obhajamo v evharistiji, po tej
molitvi posvečuje in preoblikuje
ure vsakega dne. Molitveno bogoslužje
je prvenstveno sestavljeno iz
psalmov in drugih svetopisemskih
besedil kakor tudi iz branja
besedil cerkvenih očetov in
duhovnih učiteljev.
Zakramenti
Kje
obhajati zakramente?
244. Ali Cerkev
potrebuje kraje za obhajanje
bogoslužja?
Novozavezno
bogočastje "v duhu in resnici"
(Jn 4,24) ni vezano na noben
poseben kraj. Kristus je namreč
resnično božje svetišče, po
katerem tudi kristjani in celotna
Cerkev po delovanju Svetega
Duha postanejo svetišča živega
Boga. V svojem zemeljskem stanju
pa božje ljudstvo kljub temu
potrebuje kraje, v katerih se
more zbirati skupnost, da bi
obhajala bogoslužje.
Zakramenti
245. Kaj so
sakralne stavbe?
Sakralne
stavbe so božje hiše. So simbol
za Cerkev, ki živi na tem kraju,
kakor tudi za nebeško bivališče.
So kraji molitve, v katerih
Cerkev obhaja zlasti evharistijo
in časti Kristusa, ki je resnično
navzoč v tabernaklju.
Zakramenti
246. Kateri
prostori imajo v sakralnih stavbah
poseben pomen?
Poseben
pomen imajo: oltar, tabernakelj,
prostor za shranjevanje krizme
in drugih svetih olj, škofov
sedež (katedra) ali duhovnikov,
ambon, krstilnik in spovednica.
Zakramenti
LITURGIČNE
RAZLIČNOSTI IN ENA SAMA SKRIVNOST
247. Zakaj
Cerkev obhaja eno samo Kristusovo
skrivnost po različnih liturgičnih
izročilih?
Zato,
ker posamezno liturgično izročilo
ne more izčrpno izraziti nedoumljivega
bogastva Kristusove skrivnosti.
Od samega začetka se je to bogastvo
pri različnih ljudstvih in kulturah
izražalo v takšnih oblikah,
ki se v čudoviti mnogovrstnosti
med seboj dopolnjujejo.
Zakramenti
248. Katero
merilo zagotavlja edinost v
mnogovrstnosti?
To
merilo je zvestoba do apostolskega
izročila, se pravi občestvo
v veri in zakramentih, ki jih
je Cerkev prejela od apostolov.
To občestvo pride do izraza
v apostolskem nasledstvu in
ima v njem svoje poroštvo. Cerkev
je katoliška: zato more povezati
v svoji edinosti vsa resnična
bogastva kultur.
Zakramenti
249. Ali je
v bogoslužju vse nespremenljivo?
V
bogoslužju, zlasti v bogoslužju
zakramentov, obstajajo deli,
ki so nespremenljivi - ker izvirajo
iz božje ustanovitve - in katerih
zvesta varuhinja je Cerkev.
Poleg tega obstajajo deli, ki
jih je mogoče predrugačiti in
jih Cerkev more ter včasih celo
mora prilagoditi kulturam različnih
ljudstev.
Zakramenti
Zakramenti
Katoliške Cerkve v angleški Wikipedii
DRUGI
ODDELEK
SEDEM ZAKRAMENTOV CERKVE
Sedem zakramentov Cerkve
Zakramenti
250. Kako
so zakramenti Cerkve razdeljeni?
Razdeljeni
so na zakramente uvajanja v
krščanstvo (krst, birma, evharistija);
zakramenta ozdravljanja (pokora
in bolniško maziljenje); zakramenta
v služenju občestva in poslanstva
(mašniško posvečenje ali sveti
red in zakon). Sedmeri zakramenti
se dotikajo pomembnih trenutkov
krščanskega življenja. Vsi zakramenti
so naravnani na evharistijo
"kot na svoj cilj"
(sveti Tomaž Akvinski).
PRVO POGLAVJE
Zakramenti
ZAKRAMENTI UVAJANJA
V KRŠČANSTVO
251. Kako se izvršuje uvajanje
v krščanstvo?
Izvršuje
se z zakramenti, ki polagajo
temelje krščanskega življenja:
krst vernike prerodi, birma
jih okrepi in v evharistiji
prejemajo kruh večnega življenja.
Zakramenti
ZAKRAMENT KRSTA
(na
zakramente)
252. Kako se imenuje prvi
zakrament uvajanja v krščanstvo?
Imenuje
se predvsem krst, in sicer po
osrednjem obredu, s katerim
ga podeljujemo: krstiti (grško
"baptizein") pomeni
"potopiti" v vodi.
Krščenec je potopljen v Kristusovo
smrt in vstane skupaj z njim
kot "nova stvar" (2
Kor 5,7). Imenuje se tudi "kopel
prerojenja in prenovljenja po
Svetem Duhu" (Tit 3,5)
ali "razsvetljenje",
ker krščeni postanejo "otroci
luči" (Ef 5,8).
253. Katere so predpodobe
krsta v Stari zavezi?
V
Stari zavezi so razne predpodobe
krsta: voda kot vir življenja
in smrti; Noetova ladja, ki
rešuje po vodi; prehod prek
Rdečega morja, ki osvobaja Izraela
iz egiptovske sužnosti; prehod
čez Jordan, s katerim Izrael
stopi v obljubljeno deželo kot
podobo večnega življenja.
254. Kdo dopolni te predpodobe?
Dopolni
jih Jezus Kristus. V začetku
svojega javnega delovanja se
dá krstiti Janezu Krstniku
v Jordanu. Na križu iz njegove
prebodene strani pritečeta kri
in voda, podobi krsta in evharistije.
Po vstajenju zaupa apostolom
poslanstvo: "Pojdite in
naredite vse narode za moje
učence. Krščujte jih v imenu
Očeta in Sina in Svetega Duha"
(Mt 28,19-20).
255. Od kdaj in komu Cerkev
podeljuje krst?
Od
binkoštnega dne dalje Cerkev
podeljuje krst vsem, ki verujejo
v Jezusa Kristusa.
256. V čem je bistveni obred
krsta?
Bistveni
obred krsta je potopitev kandidata
v vodo ali oblitje njegove glave
z vodo med klicanjem imena Očeta
in Sina in Svetega Duha.
257. Kdo more prejeti krst?
Krst
more prejeti vsaka oseba, ki
še ni krščena.
258. Zakaj Cerkev krščuje
otroke?
Zato,
ker se otroci rodijo z izvirnim
grehom, potrebujejo krst, da
bi bili osvobojeni moči zla
in prestavljeni v kraljestvo
svobode božjih otrok.
259. Kaj se zahteva od krščenca?
Od
vsakega krščenca se zahteva
izpoved vere, ki jo pri krstu
odraslih izreče on osebno, pri
krstu otrok pa starši in Cerkev.
Tudi boter in botra ter celotna
cerkvena skupnost nosijo del
odgovornosti pri pripravi na
krst (katehumenat) kakor tudi
pri razvijanju vere in krstne
milosti.
260. Kdo sme krščevati?
Redna
delivca krsta sta škof in duhovnik,
v latinski Cerkvi tudi diakon.
V potrebi more krstiti vsak
človek, če le ima namen storiti
to, kar dela Cerkev. Glavo kandidata
oblije z vodo in izreka trinitaričen
krstni obrazec: "Jaz te
krstim v imenu Očeta in Sina
in Svetega Duha."
261. Ali je krst potreben
za zveličanje?
Krst je potreben za zveličanje
tistim, ki jim je bil evangelij
oznanjen in so imeli možnost
prositi za zakrament.
262. Ali se je mogoče zveličati
brez krsta?
Ker
je Kristus umrl za zveličanje
vseh, se morejo zveličati tudi
brez krsta tisti, ki umrejo
zaradi vere (krst krvi), katehumeni
in vsi, ki ob nagibanju milosti,
ne da bi poznali Kristusa in
Cerkev, iskreno iščejo Boga
in si prizadevajo za izpolnjevanje
njegove volje (krst želja).
Otroke, ki umrjejo brez krsta,
Cerkev v svojem bogoslužju zaupa
božjemu usmiljenju.
263. Katere učinke ima krst?
Krst
odpusti izvirni greh in vse
osebne grehe kakor tudi kazni
za greh. Daje delež pri troedinem
božjem življenju s posvečujočo
milostjo, z milostjo opravičenja,
ki krščenega včleni v Kristusa
in v njegovo Cerkev. Daje delež
pri Kristusovem duhovništvu
in sestavlja temelj občestva
z vsemi kristjani. Podeli božje
kreposti in darove Svetega Duha.
Krščeni za vedno pripada Kristusu,
ker je zapečaten s Kristusovim
neizbrisnim znamenjem (character).
264. Kakšen pomen ima krščansko
ime, ki ga prejmemo pri krstu?
Ime
je pomembno, ker Bog vsakogar
pozna po njegovem imenu, se
pravi v njegovi edinstvenosti.
Kristjan pri krstu prejme svoje
ime v Cerkvi. To naj bo vsekakor
ime svetnika, ki daje krščenemu
zgled svetosti in mu zagotavlja
svojo priprošnjo pri Bogu.
Zakramenti
ZAKRAMENT BIRME
(na
zakramente)
265. Kakšno mesto ima birma
v božjem odrešenjskem načrtu?
V
Stari zavezi so preroki naznanjali
izlitje Gospodovega Duha na
pričakovanega Mesija in na vse
mesijansko ljudstvo. Vse Jezusovo
življenje in poslanstvo je potekalo
v popolnem občestvu s Svetim
Duhom. Apostoli prejmejo Svetega
Duha na binkošti in oznanjajo
"velika božja dela".
S polaganjem rok posredujejo
novokrščenim dar istega Duha.
Cerkev je skoz stoletja živela
od Duha in ga podarjala svojim
otrokom.
266. Zakaj se ta zakrament
imenuje krizma ali confirmatio,
birma?
Imenuje
se krizma (v vzhodnih Cerkvah:
krizmanje s svetim myron) zaradi
bistvenega obreda maziljenja.
Imenuje se birma, ker potrdi
in okrepi krstno milost.
267. Kakšen je bistveni obred
birme?
Bistveni
obred birme je maziljenje s
sveto krizmo (z balzamom pomešano
olje, ki ga posveti škof). Delivec
pri tem položi krščenemu roko
in izgovarja obredu lastne besede.
Na zahodu se mazili čelo z besedami:
"Sprejmi potrditev - dar
Svetega Duha." V vzhodnih
Cerkvah bizantinskega obreda
se mazilijo tudi drugi deli
telesa z obrazcem: "Pečat
daru Svetega Duha."
268. Kakšen učinek ima birma?
Učinek
birme je posebno izlitje Svetega
Duha kakor nekoč na binkošti.
To izlitje vtisne v dušo neizbrisno
znamenje in podeli rast krstne
milosti: globlje zakorenini
v božje sinovstvo; trdneje zedini
s Kristusom in njegovo Cerkvijo;
okrepi v duši darove Svetega
Duha; podeli posebno moč, da
bi pričevali za krščansko vero.
269. Kdo more prejeti ta
zakrament?
Kdor je že krščen, more in
je dolžan prejeti ta zakrament
enkrat samkrat. Da bi ga prejel
učinkovito, mora biti v stanju
milosti.
270. Kdo je delivec birme?
Prvotni delivec birme je
škof. Tako pride do izraza povezava
birmanega s Cerkvijo v njeni
apostolski zgradbi. Kadar podeljuje
ta zakrament duhovnik, kakor
je to običajno na vzhodu in
se v posebnih primerih dogaja
tudi na zahodu, je povezava
s škofom in s Cerkvijo izražena
po duhovniku, ki je škofov sodelavec,
in po sveti krizmi, ki jo je
posvetil škof sam.
Zakramenti
ZAKRAMENT EVHARISTIJE
(na
zakramente)
271. Kaj je evharistija?
Evharistija
je daritev Kristusovega telesa
in krvi. Gospod Jezus je postavil
evharistijo, da bi daritev na
križu mogla trajati skozi vse
čase, dokler ne pride. Tako
je svoji Cerkvi zaupal spomin
svoje smrti in svojega vstajenja.
Evharistija je znamenje edinosti,
vez ljubezni, velikonočna gostija,
v kateri se prejema Kristus,
duša napolnjuje z milostjo in
daje poroštvo večnega življenja.
272. Kdaj je Jezus Kristus
postavil evharistijo?
Postavil
jo je na veliki četrtek, "tisto
noč, ko je bil izdan" (1
Kor 11,23), ko je s svojimi
apostoli obhajal zadnjo večerjo.
273. Kako jo je postavil?
Potem,
ko je zbral svoje apostole v
dvorani zadnje večerje, je Jezus
vzel v svoje roke kruh, ga razlomil,
jim ga dal in rekel: "Vzemite
in jejte od tega vsi: To je
moje telo, ki se daje za vas."
Potem je vzel v svoje roke kelih
z vinom in rekel: "Vzemite
in pijte iz njega vsi: To je
kelih moje krvi nove in večne
zaveze, ki se za vas in za vse
preliva v odpuščanje grehov.
To delajte v moj spomin."
274. Kaj pomeni evharistija
v življenju Cerkve?
Evharistija
je vir in višek vsega krščanskega
življenja. V evharistiji dosegata
svoj vrhunec dejavnost, s katero
Bog posvečuje nas, in naše češčenje,
ki ga izkazujemo Bogu. Presveta
evharistija obsega ves duhovni
zaklad Cerkve: Kristusa samega,
naše velikonočno Jagnje. Evharistija
označuje in uresničuje občestvo
božjega življenja in edinost
božjega ljudstva. Z obhajanjem
evharistije se že zedinjamo
z nebeškim bogoslužjem in imamo
vnaprej delež pri večnem življenju.
275. Kako se imenuje ta zakrament?
Neizčrpno
bogastvo tega zakramenta se
izraža v različnih imenih, ki
vsakokrat poudarjajo posebne
vidike. Najbolj običajna imena
so: evharistija, sveta maša,
Gospodova večerja, lomljenje
kruha, evharistično obhajanje,
spomin Gospodovega trpljenja,
smrti in vstajenja, sveta daritev,
sveta in božja liturgija, svete
skrivnosti, najsvetejši oltarni
zakrament, sveto obhajilo.
276. Kakšno mesto ima evharistija
v božjem odrešenjskem načrtu?
V
stari zavezi je evharistijo
naznanjal zlasti vsakoletni
velikonočni obed, ki so ga Judje
vsako leto obhajali z opresniki
(nekvašeni hlebi kruha) v spomin
na naglico ob osvoboditvenem
odhodu iz Egipta. Jezus naznanja
evharistijo v svojem nauku in
jo postavi med obhajanjem velikonočnega
obeda s svojimi učenci pri zadnji
večerji. Cerkev, zvesta Gospodovemu
naročilu: "To delajte v
moj spomin!" (1 Kor 11,24),
je evharistijo vedno obhajala,
zlasti v nedeljo, na dan Jezusovega
vstajenja.
277. Kako se obhaja evharistija?
Obhajanje
evharistije ima dva velika dela,
ki sestavljata eno samo bogočastno
dejanje: besedno bogoslužje,
ki obsega razglašanje in poslušanje
božje besede, ter evharistično
bogoslužje, ki vsebuje darovanje
kruha in vina, evharistično
molitev ali anaforo z besedami
spremenjenja in obhajilo.
278. Kdo obhaja evharistijo?
Evharistijo
obhaja veljavno posvečeni duhovnik
(škof ali duhovnik), ki deluje
v osebi Kristusa, Glave, in
v imenu Cerkve.
279. Kateri so bistveni in
nujno potrebni darovi za obhajanje
evharistije?
Bistveno
in nujno potrebna sta pšenični
kruh in vino iz trte.
280. V kakšnem smislu je
evharistija spomin Kristusove
daritve?
Evharistija
je spomin (memoriale) v smislu,
da ponavzočuje in udejanja daritev,
ki jo je Kristus daroval Očetu
na križu enkrat za vselej za
človeštvo. Daritvenost evharistije
se kaže v samih besedah postavitve:
"To je moje telo, ki se
daje za vas ... To je kelih
moje krvi nove in večne zaveze,
ki se za vas preliva" (Lk
22,19-20). Daritev na križu
in evharistična daritev sta
ena sama daritev. Žrtveni dar
in darovalec je isti, le način
darovanja je različen: krvav
na križu, nekrvav v evharistiji.
281. Kako je Cerkev deležna
evharistične daritve?
V
evharistiji postane Kristusova
daritev tudi daritev udov njegovega
telesa. Življenje vernikov,
njihovo poveličevanje, njihovo
trpljenje, njihova molitev in
njihovo delo: vse to je zedinjeno
s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem,
molitvijo in delom. Kot daritev
se evharistija daruje tudi za
vse žive in rajne, v odpuščanje
grehov vseh ljudi in za to,
da si izprosimo od Boga duhovnih
in časnih dobrin. Tudi nebeška
Cerkev je združena s Kristusovo
daritvijo.
282. Kako je Jezus navzoč
v evharistiji?
Jezus
Kristus je navzoč v evharistiji
na edinstven in neprimerljiv
način. Navzoč je namreč resnično,
stvarno in bistveno: s svojim
telesom in svojo krvjo, s
svojo dušo in svojim božanstvom.
V evharistiji je torej ves Kristus,
Bog in človek, navzoč na zakramentalen
način, to je pod evharističnima
podobama kruha in vina.
283. Kaj pomeni transsubstanciacija?
Spremenjenje
bistva (transsubstantiatio)
pomeni spremenjenje vsega bistva
kruha v bistvo Kristusovega
telesa in vsega bistva vina
v bistvo njegove krvi. To spremenjenje
se izvrši v evharistični molitvi
z učinkovitostjo Kristusove
besede in z delovanjem Svetega
Duha. Čutno zaznavne značilnosti
kruha in vina, torej "evharistični
podobi", pa ostaneta nespremenjeni.
284. Ali lomljenje kruha
razdeli Kristusa?
Lomljenje
kruha ne razdeli Kristusa. Ves
Kristus je navzoč v vsaki od
podob in ves v vsakem njunem
delu.
285. Do kdaj traja Kristusova
evharistična navzočnost?
Kristusova
evharistična navzočnost traja
tako dolgo, dokler obstajata
evharistični podobi.
286. Kakšno češčenje gre
zakramentu evharistije?
Temu
zakramentu gre tako med mašo
kakor tudi zunaj nje božje češčenje
(latria). Cerkev namreč s kar
največjo skrbnostjo shranjuje
posvečene hostije, jih prinaša
bolnikom in drugim osebam, ki
se ne morejo udeležiti svete
maše, jih izpostavlja slovesnemu
češčenju vernikov in jih prenaša
v procesijah. Cerkev vabi vernike
k pogostnemu obisku in češčenju
Najsvetejšega zakramenta, ki
je shranjen v tabernaklju.
287. Zakaj je evharistija
velikonočna gostija?
Evharistija
je velikonočna gostija, ker
nam Kristus, ki na zakramentalen
način uresničuje svojo velikonočno
skrivnost, podarja svoje telo
in svojo kri kot hrano in pijačo
ter nas združuje v svoji daritvi
s seboj in med seboj.
288. Kaj pomeni oltar?
Oltar
je simbol Kristusa samega, ki
je navzoč kot daritvena žrtev
(oltar - daritev na križu) in
kot nebeška hrana, ki se nam
daje (oltar - evharistična miza).
289. Kdaj Cerkev obvezuje
vernike k udeležbi pri sveti
maši?
Cerkev
obvezuje vernike, da se udeležujejo
svete maše vsako nedeljo in
zapovedane praznike. Priporoča
jim, da se je udeležujejo tudi
druge dneve.
290. Kdaj je treba prejeti
sveto obhajilo?
Cerkev
priporoča vernikom, ki se udeležijo
svete maše, da prejmejo tudi
sveto obhajilo, če so pripravljeni,
kakor se zahteva. Cerkev predpisuje
to obveznost vsaj o veliki noči.
291. Kaj je potrebno za prejem
svetega obhajila?
Za
prejem svetega obhajila mora
biti človek polno včlenjen v
katoliško Cerkev in v stanju
milosti, se pravi, da se ne
sme zavedati nobenega smrtnega
greha. Kdor se zaveda, da je
storil velik greh, mora prejeti
zakrament sprave, preden pristopi
k obhajilu. Pomembni so tudi
duh zbranosti in molitve, upoštevanje
posta, ki ga Cerkev predpisuje,
in telesna drža (kretnje, obleka)
kot znamenje spoštovanja do
Kristusa.
292. Katere sadove prinaša
sveto obhajilo?
Sveto
obhajilo poveča naše zedinjenje
s Kristusom in z njegovo Cerkvijo,
ohranja in obnavlja življenje
milosti, prejete pri krstu in
pri birmi, ter nam daje rasti
v ljubezni do bližnjega. Ko
nas krepi v ljubezni, izbrisuje
male grehe ter nas varuje pred
prihodnjimi smrtnimi grehi.
293. Kdaj je mogoče podeliti
sveto obhajilo drugim kristjanom?
Katoliški
nositelji cerkvene službe dovoljeno
podeljujejo sveto obhajilo pripadnikom
vzhodnih Cerkva, ki niso v polnem
občestvu s katoliško Cerkvijo,
če ti zanj prosijo popolnoma
svobodno in so pripravljeni,
kakor se zahteva.
Kar
zadeva člane drugih cerkvenih
skupnosti, katoliški nositelji
cerkvene službe dovoljeno podeljujejo
sveto obhajilo tistim kristjanom,
ki spričo težke stiske sami
od sebe zanj prosijo, so pripravljeni,
kakor se zahteva in izpovedujejo
katoliško vero glede zakramenta
evharistije.
294. Zakaj je evharistija
"poroštvo prihodnje slave"?
Zato,
ker nas napolnjuje z vsakršno
milostjo in vsakršnim nebeškim
blagoslovom, nas krepi za romanje
tega življenja in nam vzbuja
hrepenenje po večnem življenju.
Evharistija nas že zdaj zedinja
s Kristusom, ki je šel na Očetovo
desnico, z nebeško Cerkvijo,
s presveto Devico in vsemi svetniki.
V evharistiji "lomimo
en kruh, ki je zdravilo nesmrtnosti,
protistrup, da ne bomo umrli,
temveč živeli v Jezusu Kristusu
za vedno (sveti Ignacij Antiohijski).
Zakramenti
DRUGO POGLAVJE
ZAKRAMENTA OZDRAVLJANJA
295. Zakaj je Kristus ustanovil
zakramenta pokore in bolniškega
maziljenja?
Kristus,
zdravnik naših duš in teles,
ju je ustanovil zato, ker more
biti novo življenje, ki nam
ga je podaril po zakramentih
uvajanja v krščanstvo, oslabljeno
in z grehom celo izgubljeno.
Zato je Kristus hotel, da njegova
Cerkev nadaljuje njegovo delo
ozdravljanja in odreševanja
po teh dveh zakramentih.
Zakramenti
ZAKRAMENT POKORE IN SPRAVE
(na
zakramente)
296. Kako se imenuje ta zakrament?
Imenuje
se zakrament pokore, sprave,
odpuščanja, spovedi, spreobrnjenja.
297. Zakaj obstaja zakrament
sprave po krstu?
Novo
življenje milosti, prejeto pri
krstu, ni zatrlo slabotnosti
človeške narave, tudi ne nagnjenja
h grehu (se pravi poželjivosti).
Zato je Kristus ustanovil ta
zakrament za spreobrnjenje krščenih,
ki so se z grehom oddaljili
od njega.
298. Kdaj je bil ustanovljen
ta zakrament?
Vstali
Gospod je postavil ta zakrament,
ko se je na velikonočni večer
prikazal svojim učencem in jim
rekel: "Prejmite Svetega
Duha! Katerim grehe odpustite,
so jim odpuščeni; katerim jih
zadržite, so jim zadržani"
(Jn 20,22-23).
299. Ali krščeni potrebujejo
spreobrnjenje?
Kristusov
klic k spreobrnjenju še naprej
odmeva v življenju krščenih.
Spreobrnjenje je nenehna naloga
za vso Cerkev, ki je sveta,
a ima v svoji sredi grešnike.
300. Kaj je notranja pokora?
Notranja
pokora je vzgib "strtega
srca" (Ps 51,19), ki ga
božja milost nagiba k temu,
da odgovori na usmiljeno ljubezen
Boga. Vključuje žalost ter odpor
do storjenih grehov in trden
sklep v prihodnje nič več ne
grešiti, in zaupanje v božjo
pomoč. Hrani se z upanjem na
božje usmiljenje.
301. V kakšnih oblikah se
izraža pokora v krščanskem življenju?
Pokora
se izraža na zelo različne načine,
zlasti s postom, z molitvijo
in miloščino. Kristjan more
te in mnoge druge oblike spokornosti
uresničevati v vsakdanjem življenju,
zlasti v postnem času in v petek,
na dan pokore.
302. Katere so bistvene prvine
zakramenta sprave?
Bistveni
sta dve prvini: dejanje človeka,
ki se spreobrne po delovanju
Svetega Duha, in odveza duhovnika,
ki v Kristusovem imenu podeli
odpuščanje in določi način zadoščevanja.
303. Katera so spokornikova
dejanja?
Spokornikova
dejanja so: skrbno spraševanje
vesti; kesanje, ki je popolno,
kadar izvira iz ljubezni do
Boga, in nepopolno, če temelji
na drugih nagibih, ter vključuje
sklep, nič več ne grešiti; izpoved,
ki obstaja v priznanju grehov
pred duhovnikom; zadoščevanje
ali pokora, ki jo spovednik
naloži spokorniku, da popravi
škodo, katero je povzročil greh.
304. Katerih grehov se je
treba spovedati?
Spovedati
se je treba vseh še ne spovedanih
velikih grehov, katerih se človek
spomni po skrbnem spraševanju
vesti. Spoved velikih grehov
je edina redna pot, da dosežemo
odpuščanje.
305. Kdaj smo se dolžni spovedati
velikih grehov?
Vsak
vernik, ki je prišel v leta
razločevanja, se je dolžan spovedati
svojih velikih grehov vsaj enkrat
v letu, in prav gotovo pred
prejemom svetega obhajila.
306. Zakaj se je mogoče pri
zakramentalni spovedi spovedati
tudi malih grehov?
Cerkev
živo priporoča spoved malih
grehov, tudi če ni nujna v strogem
smislu. Spoved malih grehov
nam pomaga pravilno oblikovati
vest, se bojevati zoper zla
nagnjenja, se dati Kristusu,
da nas ozdravi, in napredovati
v življenju Duha.
307. Kdo je delivec tega
zakramenta?
Kristus
je zaupal službo sprave svojim
apostolom in njihovim naslednikom
škofom, kakor tudi njihovim
sodelavcem duhovnikom, ki postanejo
zato orodje božjega usmiljenja
in pravičnosti. Oblast opuščati
grehe izvršujejo v imenu Očeta
in Sina in Svetega Duha.
308. Komu je pridržana odveza
nekaterih grehov?
Odveza
za nekatere posebno velike grehe
(kakor tudi za tiste, ki nakopljejo
kazen izobčenja) je pridržana
apostolskemu sedežu ali krajevnemu
škofu ali od njiju pooblaščenim
duhovnikom. V smrtni nevarnosti
pa more vsak duhovnik odvezati
od vsakega greha in od vsakega
izobčenja.
309. Ali je spovednik dolžan
držati spovedno tajnost?
Spričo
kočljivosti in veličine te službe
ter spričo ljudem dolžnega spoštovanja
je vsak spovednik brez izjeme
in pod zelo strogimi kaznimi
dolžan ohranjati zakramentalni
pečat, to je popolno tajnost
glede grehov, za katere je zvedel
v spovednici. /V slovenščini
govorimo o "spovedni molčečnosti"
- op. A. Strle, v: KKC 1467/.
310. Katere učinke
ima ta zakrament?
Učinki
zakramenta pokore so: sprava
z Bogom in torej odpuščanje
grehov; sprava s Cerkvijo; ponovna
pridobitev stanja milosti, če
je bilo izgubljeno; odpustitev
večne kazni, nakopane s smrtnim
grehom, ter vsaj delna odpustitev
časnih kazni za greh; mir in
vedrost vesti ter duhovna tolažba;
povečanje duhovnih moči za krščanski
boj.
311. Ali je mogoče ta zakrament
v nekaterih primerih obhajati
s splošno spovedjo in skupno
odvezo?
V
primerih velike potrebe (recimo
v grozeči smrtni nevarnosti)
se je mogoče zateči k skupnostnemu
obhajanju sprave s splošnim
priznanjem grehov in s skupno
odvezo. Pri tem je treba upoštevati
navodila Cerkve; spokorniki
pa morajo imeti namen, da se
bodo v zahtevanem času spovedali
v posamični spovedi velikih
grehov.
312. Kaj so odpustki?
Odpustki
so odpuščanje časne kazni pred
Bogom za tiste grehe, katerih
krivda je že odpuščena. Takšen
odpustek pod določenimi pogoji
zadobi kristjan zase ali
za rajne po službi Cerkve, ki
kot srednica odrešenja razdeljuje
zaklad zasluženj Kristusa in
svetnikov.
Zakramenti
ZAKRAMENT BOLNIŠKEGA MAZILJENJA
(na
zakramente)
313. Kako so doživljali bolezen
v stari zavezi?
V
stari zavezi človek med boleznijo
doživlja svojo omejenost. Hkrati
zaznava, da je bolezen skrivnostno
povezana z grehom. Preroki so
slutili, da more imeti bolezen
tudi odrešujoč pomen za lastne
grehe in za grehe drugih. Tako
so bolezen doživljali s pogledom
na Boga, od katerega je človek
prosil ozdravljenja.
314. Kakšen pomen ima Jezusovo
sočutje z bolniki?
Jezusovo
sočutje z bolniki in njegova
številna ozdravljenja bolnikov
so razločno znamenje, da je
z njim prišlo božje kraljestvo
in zato zmaga nad grehom, trpljenjem
in smrtjo. S svojim trpljenjem
in smrtjo je dal Jezus trpljenju
nov smisel: če je zedinjeno
z njegovim trpljenjem, more
postati sredstvo očiščenja in
odrešenja za nas in za druge.
315. Kako se Cerkev vede
do bolnih?
Cerkev
je prejela od Gospoda naročilo,
da ozdravlja bolnike. Zato si
prizadeva negovati bolnike in
jih spremljati s priprošnjo.
Predvsem pa ima zanje poseben
zakrament, ki ga je Kristus
sam postavil in za katerega
pričuje sveti Jakob: "Če
je kdo med vami bolan, naj pokliče
starešine Cerkve in naj molijo
nad njim ter ga v Gospodovem
imenu z oljem mazilijo"
(Jk 5,14).
316. Kdo more prejeti zakrament
bolniškega maziljenja?
Ta
zakrament more prejeti vernik,
ki se znajde v smrtni nevarnosti
zaradi bolezni ali starosti.
Isti vernik ga more ponovno
prejeti, če se bolezen poslabša
ali če ga doleti druga huda
bolezen. Kadar je mogoče, naj
bolnik pred prejemom tega zakramenta
opravi osebno spoved.
317. Kdo podeljuje ta zakrament?
Bolniško
maziljenje smejo podeljevati
samo duhovniki (škofje ali duhovniki).
318. Kako se obhaja ta zakrament?
Obhajanje
tega zakramenta obstaja bistveno
v maziljenju z oljem, ki ga
po možnosti posveti škof. Maziljenje
čela in rok (v rimskem obredu)
ali tudi drugih delov telesa
(v drugih obredih) spremlja
duhovnikova molitev, ki prosi
za posebno milost tega zakramenta.
319. Katere učinke ima ta
zakrament?
Podeljuje
posebno milost, ki bolnika v
njegov blagor in v blagor Cerkve
še globlje zedinja s Kristusovim
trpljenjem. Podari mu tolažbo,
mir in pogum in tudi odpuščanje
grehov, če se bolnik ni mogel
spovedati. Ta zakrament podeli
včasih, če Bog hoče, tudi vrnitev
telesnega zdravja. V vsakem
primeru to maziljenje pripravlja
bolnika na prehod v Očetovo
hišo.
320. Kaj je sveta popotnica?
Sveta
popotnica je evharistija, ki
jo prejmejo tisti, ki so na
tem, da zapustijo to življenje
in se pripravljajo na prehod
v večno življenje. Obhajilo
s telesom in krvjo umrlega in
vstalega Kristusa je v trenutku
prehoda s tega sveta k Očetu
seme večnega življenja in moč
za vstajenje.
Zakramenti
TRETJE
POGLAVJE
ZAKRAMENTA
V SLUŽENJU OBČESTVA IN
POSLANSTVA
321. Katera
sta zakramenta v služenju občestva
in poslanstva?
Dva
zakramenta, sveti red in sveti
zakon, podeljujeta posebno milost
za posebno poslanstvo v Cerkvi
in sta namenjena graditvi božjega
ljudstva. Oba prispevata zlasti
k cerkvenemu občestvu in zveličanju
drugih.
Zakramenti
ZAKRAMENT
SVETEGA REDA
(na
zakramente)
322. Kaj
je zakrament svetega reda?
Sveti
red je zakrament, po katerem
se poslanstvo, ki ga je Kristus
izročil svojim apostolom, še
naprej izvršuje v Cerkvi do
konca časov.
323. Zakaj
se imenuje zakrament svetega
reda?
Ordo
označuje cerkveno telo, v katero
je kdo vključen s posebnim posvečenjem
(ordinatio). To posvečenje omogoča
na osnovi posebnega daru Svetega
Duha, v Kristusovem imenu in
z njegovo avtoriteto izvrševati
sveto oblast (sacra potestas)
v služenju božjemu ljudstvu.
324. Kakšno
mesto ima zakrament svetega
reda v odrešenjskem božjem načrtu?
Predpodobe
tega zakramenta so v stari zavezi
služenje levitov kakor tudi
Aronovo duhovništvo in postavitev
sedemdesetih "starešin"
(4 Mz 11,25). Te predpodobe
najdejo svojo spolnitev v Jezusu
Kristusu, ki je s svojo daritvijo
na križu "edini srednik
med Bogom in ljudmi" (1
Tim 2,5), "veliki duhovnik
po Melkizedekovem redu"
(Heb 5,10). Eno samo Kristusovo
duhovništvo postaja navzoče
po službenem duhovništvu.
"Samo
Kristus je resničen duhovnik,
drugi pa so njegovi služabniki"
(sveti Tomaž Akvinski).
325. Iz
katerih stopenj je sestavljen
zakrament svetega reda?
Sestavljen
je iz treh stopenj, ki so nenadomestljive
za organsko zgradbo Cerkve:
iz stopnje škofov, duhovnikov
in diakonov.
326. Kateri
učinek ima škofovsko posvečenje?
Škofovsko
posvečenje podeli polnost zakramenta
svetega reda, naredi škofa za
zakonitega naslednika apostolov,
ga vključi v zbor škofov, kjer
s papežem in drugimi škofi deli
skrb za vse Cerkve, ter mu podeli
nalogo poučevanja, posvečevanja
in vodenja.
327. Katera
služba je zaupana škofu v delni
Cerkvi?
Škof,
kateremu je zaupana krajevna
Cerkev, je vidno počelo in temelj
edinosti te Cerkve, za katero
kot Kristusov namestnik
s pomočjo svojih duhovnikov
in diakonov izpolnjuje pastirsko
službo.
328. Kateri
učinek ima duhovniško posvečenje?
Maziljenje
Svetega Duha vtisne duhovniku
posebno duhovno neizbrisno znamenje,
ga upodobi po Kristusu
duhovniku in ga napravi sposobnega
delovati v osebi Kristusa, ki
je glava Cerkve. Kot sodelavec
škofovskega reda je duhovnik
posvečen za oznanjevanje evangelija,
za obhajanje bogoslužja, zlasti
evharistije, iz katere njegova
služba zajema moč, in za pastirja
vernikov.
329. Kako
duhovnik izvršuje svojo službo?
Čeprav
je duhovnik posvečen za vesoljno
poslanstvo, izvršuje svojo službo
v delni Cerkvi v zakramentalnem
bratstvu z drugimi duhovniki.
Ti sestavljajo en zbor duhovnikov
in v občestvu s škofom ter v
odvisnosti od njega nosijo odgovornost
za delno Cerkev.
330. Kateri
učinek ima diakonsko posvečenje?
Diakon
je upodobljen po Kristusu, ki
je služabnik vseh. Posvečen
je za služenje v Cerkvi, ki
ga izvršuje pod oblastjo svojega
škofa. Opravlja naloge pri službi
besede, bogoslužja, dušnega
pastirstva in dobrodelnosti.
331. Kako
se obhaja ta zakrament?
Zakrament
svetega reda se v vseh treh
stopnjah podeljuje s tem, da
škof položi roke na glavo posvečencu
in izgovarja slovesno posvetilno
molitev. Z njo prosi Boga za
posvečenca in njegovo službo
posebno izlitje Svetega Duha
in njegovih darov.
332. Kdo
more podeliti ta zakrament?
Podeljevanje
treh stopenj zakramenta svetega
reda pripada veljavno posvečenim
škofom kot naslednikom apostolov.
333. Kdo
more prejeti ta zakrament?
Posvečenje
more veljavno prejeti le krščen
moški: Cerkev vé, da
jo ta izbira veže, ker izhaja
od Gospoda samega. Nihče nima
pravice prejeti zakramenta svetega
reda. Cerkvena oblast mora marveč
presoditi, da je primeren za
to službo.
334. Ali
se zahteva celibat od tistega,
ki prejme zakrament posvečenja?
Za
škofovstvo se celibat vedno
zahteva. Za duhovništvo (prezbiterat)
v latinski Cerkvi so redno izbrani
možje, ki živijo neporočeno
in hočejo ohraniti celibat "zaradi
božjega kraljestva" (Mt
19,12); v vzhodnih Cerkvah se
ni dovoljeno poročiti po prejemu
posvečenja. Za stalni diakonat
je mogoče sprejeti tudi že poročene
može.
335. Kateri
so učinki zakramenta svetega
reda?
Ta
zakrament podarja posebno izlitje
Svetega Duha, ki posvečenega
- v skladu z vsakokratno stopnjo
zakramenta - upodobi po Kristusu
v njegovi trojni službi duhovnika,
preroka in kralja. Zakrament
svetega reda podeli neizbrisno
duhovno znamenje ali pečat.
Zato ga ni mogoče ponoviti niti
ne podeliti za omejen čas.
336. S
kakšno oblastjo se izvršuje
službeno duhovništvo?
Posvečeni
duhovniki govorijo in delujejo
pri izvrševanju svoje svete
službe ne v svoji avtoriteti
in tudi ne po naročilu ali pooblastilu
skupnosti, marveč v osebi Kristusa,
Glave, in v imenu Cerkve. Zato
se službeno duhovništvo razlikuje
bistveno in ne le po stopnji
od skupnega duhovništva vernikov,
katerim v služenje ga je Kristus
postavil.
ZAKRAMENT
SVETEGA ZAKONA
(na
zakramente)
337. Kakšen
je božji načrt za moža in ženo?
Bog
je ljubezen. Človeka je ustvaril
iz ljubezni in ga poklical k
ljubezni. Ker ju je ustvaril
kot moža in ženo, ju je poklical
h globokemu občestvu življenja
in medsebojne ljubezni, tako
da "nista več dva, ampak
eno" (Mt 19,6). Bog ju
je blagoslovil in jima rekel:
"Bodita rodovitna in se
množita" (1 Mz 1,28).
338. Čemu
je Bog ustanovil zakon?
Zakonsko
zedinjenje moža in žene, ki
ga je utemeljil Stvarnik in
ga obdaril z njenimi lastnimi
zakonitostmi, je po svoji naravi
usmerjeno na občestvo in blagor
zakoncev, kakor tudi na roditev
in vzgojo otrok. Po prvotnem
božjem načrtu je zakonsko zedinjenje
nerazvezljivo, kakor potrjuje
Jezus Kristus: "Kar je
Bog združil, tega naj človek
ne ločuje" (Mr 10, 9).
339. Na
kakšen način greh ogroža zakon?
Zaradi
prvega greha, ki je povzročil
tudi prelom od Stvarnika obdarjenega
občestva med možem in ženo,
zakonsko zvezo zelo pogosto
ogrožata nesloga in nezvestoba.
Kljub temu Bog v svojem neskončnem
usmiljenju podarja možu in ženi
svojo milost, da bi uresničila
zedinjenje svojih življenj po
prvotnem božjem načrtu.
340. Kaj
uči stara zaveza o zakonu?
Bog
zlasti s šolo starozavezne postave
in prerokov pomaga svojemu ljudstvu,
da postopoma zori v spoznanju
enosti in nerazvezljivosti zakona.
Zakonska zaveza Boga z Izraelom
je priprava in predpodoba nove
zaveze, katero je Jezus Kristus,
Božji Sin, sklenil s svojo nevesto,
Cerkvijo.
341. Katero
novost je Kristus podaril zakonu?
Jezus
Kristus ponovno vzpostavlja
od Boga hoteni začetni red.
Poleg tega daje milost, da bi
živeli zakon v novem dostojanstvu
zakramenta, namreč kot znamenje
njegove zaročniške ljubezni
do Cerkve: "Možje, ljubite
svoje žene, kakor je Kristus
ljubil Cerkev" (Ef 5,25).
342. Ali
je zakon obveznost za vse?
Zakon
ni obveznost za vse. Bog posebej
pokliče nekatere može in žene,
da hodijo za Gospodom Jezusom
po poti devištva ali celibata
zaradi nebeškega kraljestva.
Odpovedo se veliki dobrini zakona,
da bi skrbeli za to, kar je
Gospodovega, da bi skušali njemu
ugajati. Tako postanejo znamenje
popolne prednosti, kakršna pripada
Kristusovi ljubezni, in gorečega
pričakovanja njegove vrnitve
v slavi.
343. Kako
se obhaja sklenitev zakona?
Ker
sklenitev zakona postavi oba
zakonca v javni življenjski
stan v Cerkvi, je njeno liturgično
obhajanje javno, pred duhovnikom
(ali drugo za to pooblaščeno
pričo Cerkve) in drugimi pričami.
344. Kaj
je zakonska privolitev?
Zakonska
privolitev je volja, ki jo izrazita
mož in žena, da se drug drugemu
dokončno podarita z namenom,
da živita zvesto in rodovitno
zavezo ljubezni. Zakon nastane
s privolitvijo, ki je zato neobhodno
nujno potrebna in nenadomestljiva.
Da je zakon veljaven, mora privolitev
imeti za predmet resnični zakon,
in biti zavestno ter svobodno
človeško dejanje, ki ne sloni
na sili ali prisili.
345. Kaj
je potrebno, kadar eden od zakoncev
ni katoličan?
Mešani
zakoni (zakoni med katoličani
in krščenimi nekatoličani) potrebujejo
dovoljenje cerkvene oblasti.
V primeru različnosti vere (zakoni
med katoličanom in nekrščenim)
je za veljavnost potreben spregled.
V vsakem primeru je bistvenega
pomena, da zakonca ne izključujeta
prevzema bistvenih namenov in
lastnosti zakona in da katoliški
zakonec potrdi obveznosti, da
ohrani vero ter zagotovi krst
in katoliško vzgojo otrok. Te
obveznosti morajo biti poznane
tudi drugemu zakoncu.
346. Kateri
so učinki zakramenta zakona?
Zakrament
zakona ustvari med zakoncema
trajno in izključno vez. Bog
sam zapečati privolitev zakoncev.
Zato sklenjeni in izvršeni zakon
med krščenima ne more biti nikoli
razvezan. Poleg tega ta zakrament
podeli zakoncema potrebno milost,
s katero si v zakonskem življenju
in pri odgovornem sprejemanju
in vzgoji otrok med seboj pomagata
k svetosti.
347. Kateri
grehi zelo nasprotujejo zakramentu
zakona?
Takšni
grehi so: prešuštvo; mnogoženstvo,
ki je v protislovju z enakim
dostojanstvom moža in žene kakor
tudi z enostjo in izključnostjo
zakonske ljubezni; zavračanje
rodovitnosti, ki prikrajša zakonsko
življenje za dar otrok; ločitev,
ki je v nasprotju z nerazvezljivostjo
zakona.
348. Kdaj
Cerkev dopušča fizično ločitev
zakoncev?
Cerkev
dopušča fizično ločitev zakoncev,
kadar je njuno sožitje iz zelo
težkih razlogov praktično postalo
nemogoče, čeprav želi, da se
spravita. Vendar dokler soprog
živi, nista svobodna, da bi
sklenila nov zakon, razen če
je njun zakon neveljaven in
ga cerkvena oblast razglasi
za neveljavnega.
349. Kakšen
odnos ima Cerkev do ločenih
in ponovno poročenih?
V
zvestobi do Gospoda Cerkev ne
more priznati kot zakon zvezo
ločenih in civilno poročenih.
"Kdor se loči od svoje
žene in se oženi z drugo, prešuštvuje
z njo. In če se ona loči od
svojega moža in se omoži z drugim,
prešuštvuje" (Mr 10,11-12).
Cerkev posveča tem ljudem pozorno
skrb in jih vabi k življenju
iz vere, k molitvi, delom ljubezni
do bližnjega in h krščanski
vzgoji otrok. Vendar tako dolgo,
dokler traja ta položaj, ki
objektivno nasprotuje božji
postavi, ne morejo prejemati
zakramentalne odveze, pristopati
k svetemu obhajilu in opravljati
nekaterih cerkvenih nalog.
350. Zakaj
se krščanska družina imenuje
tudi domača Cerkev?
Zato,
ker družina izraža in uresničuje
občestveno in družinsko naravo
Cerkve kot božje družine. Vsi
družinski člani v skladu z lastno
vlogo uveljavljajo krstno duhovništvo
in prispevajo k temu, da družina
postaja skupnost milosti in
molitve, šola človeških in krščanskih
kreposti in kraj prvega oznanjevanja
vere otrokom.
ČETRTO
POGLAVJE
DRUGA LITURGIČNA
OPRAVILA
ZAKRAMENTALI
351. Kaj so
zakramentali?
Zakramentali
so sveta znamenja, ki jih je
ustanovila Cerkev; po njih so
posvečene različne življenjske
okoliščine. Zakramentali vsebujejo
molitev, ki jo spremljajo znamenje
križa in druga znamenja. Med
zakramentali zavzemajo pomembno
mesto blagoslovi, ki so hvaljenje
Boga in molitev za njegove darove,
kakor tudi posvetitve oseb in
posvetitve predmetov za bogoslužje.
352. Kaj je
eksorcizem?
Kadar
Cerkev s svojo oblastjo prosi
v imenu Jezusa Kristusa, da
bi bila kaka oseba ali kak predmet
zavarovan zoper vpliv hudobnega
duha in odtegnjen njegovemu
gospostvu, govorimo o eksorcizmu
(zarotovanju, izganjanju hudobnega
duha). V redni obliki se eksorcizem
uporablja pri krščevanju. Slovesen
eksorcizem, imenovan veliki
eksorcizem, sme izvršiti samo
duhovnik s škofovim pooblastilom.
353. Katere
oblike ljudske pobožnosti spremljajo
zakramentalno življenje Cerkve?
Religiozni
čut krščanskega ljudstva je
vedno našel različne izraze
v mnogovrstnih oblikah pobožnosti,
ki spremljajo zakramentalno
življenje Cerkve. Sem spadajo
češčenje relikvij, obiskovanje
svetišč, romanja, procesije,
križev pot in rožni venec. Cerkev
z lučjo vere razsvetljuje in
pospešuje pristne oblike ljudske
pobožnosti.
Zakramenti
KRŠČANSKI
POGREB
354. Kakšen
je odnos med zakramenti in smrtjo
kristjana?
Kristjan,
ki umrje v Kristusu, dospe ob
koncu svojega zemeljskega bivanja
k dovršitvi svojega novega življenja,
ki se je začelo pri krstu, prejelo
okrepitev pri birmi in se hranilo
z evharistijo, predokusom nebeške
gostije. Smisel krščanske smrti
se razodeva v luči smrti in
vstajenja Kristusa, našega edinega
upanja. Kristjan, ki umrje v
Kristusu Jezusu, odide, da "bi
bil doma pri Gospodu" (2
Kor 5,8).
355. Kaj
izraža pogreb?
Pogreb
se obhaja v različnih obredih
ustrezno z razmerami in izročili
posamezne pokrajine. Vedno pa
izraža velikonočno naravo krščanske
smrti v upanju na vstajenje
kakor tudi smisel občestva z
rajnim, zlasti z molitvijo za
očiščenje njegove duše.
356. Katere
so glavne sestavine pogreba?
Običajno
pogreb obsega štiri glavne sestavine:
sprejem trupla in nagovor skupnosti
z besedami tolažbe in upanja,
besedno bogoslužje, evharistično
daritev in slovo, s katerim
priporočimo dušo rajnega Bogu,
viru večnega življenja, medtem
ko njegovo telo nesejo h grobu
v pričakovanju vstajenja.
[Katekizem - Zakramenti]
|
