TRETJI DEL

ŽIVLJENJE V KRISTUSU

PRVI ODDELEK

ČLOVEKOVA POKLICANOST: ŽIVLJENJE V DUHU

357. Kako je krščansko nravno življenje povezano z vero in zakramenti?

Kar veroizpoved  priznava, zakramenti posredujejo. Z njimi namreč kristjani prejemajo Kristusovo milost in darove Svetega Duha, ki jih usposabljajo za novo življenje božjih otrok v Kristusu, sprejetem v veri.

"Spoznaj, o kristjan, svoje dostojanstvo" (sveti Leon Veliki).

PRVO POGLAVJE

DOSTOJANSTVO ČLOVEKOVE OSEBE

ČLOVEK KOT BOŽJA PODOBA

358. Kateri je izvir človekovega dostojanstva?

         Dostojanstvo človeške osebe temelji v njeni ustvarjenosti po božji podobi in sličnosti. Človeška oseba, obdarovana z duhovno in neumrljivo dušo, razumom in svobodno voljo, je naravnana na Boga in s svojo dušo in svojim telesom poklicana k večni blaženosti.

NAŠA POKLICANOST K BLAŽENOSTI

359. Kako človek doseže blaženost?

         Človek doseže blaženost v moči Kristusove milosti, ki ga napravi deležnega božjega življenja. Kristus v evangeliju svojim pokaže pot, ki vodi k sreči brez konca: blagri. Kristusova milost deluje tudi v vsakem človeku, ki, sledeč pravi vesti, išče in ljubi, kar je resnično in dobro, ter se izogiba hudega.

360. Zakaj so blagri za nas pomembni?

         Blagri so v središču Jezusovega oznanjevanja, povzemajo in dopolnjujejo božje obljube od Abrahama dalje. Blagri slikajo obraz Jezusa Kristusa, označujejo pristno krščansko življenje in razkrivajo človeku poslednji cilj njegovega delovanja: večno blaženost.

361. V kakšnem razmerju so blagri do človekovega hrepenenja po sreči?

         Blagri so odgovor na naravno hrepenenje po sreči, ki ga je Bog položil v človekovo srce, da bi ga pritegnil k sebi, k Bogu, ki ga edini more potešiti.

362. Kaj je večna blaženost?

         Je gledanje Boga v večnem življenju, v katerem bomo v celoti "deležni božje narave" (2 Pt 1,4), Kristusove slave in uživanja troedinega božjega življenja. Blaženost presega človeške zmožnosti: je nadnaraven in zastonjski božji dar, kakor milost, ki vodi tja. Obljubljena blaženost nas postavi pred odločilne nravne izbire, kar se tiče zemeljskih dobrin, ter nas spodbuja, da ljubimo Boga nad vse.

ČLOVEKOVA SVOBODA

363. Kaj je svoboda?

         Svoboda je od Boga dana zmožnost, da  delujemo ali ne delujemo, da storimo to ali ono, da tako sami od sebe storimo premišljena dejanja. Svoboda je značilnost dejanj, ki so v pravem pomenu človeška. Kolikor bolj delamo dobro, toliko bolj postajamo svobodni. Svoboda doseže svojo popolnost, kadar je naravnana na Boga, najvišje Dobro in našo Blaženost. Svoboda vključuje tudi možnost izbirati med dobrim in zlim. Izbira zlega je  zloraba svobode, ki vodi v sužnost greha.

364. Kakšen je odnos med svobodo in odgovornostjo?

         Svoboda naredi človeka odgovornega za svoja dejanja v tolikšni meri, kolikor so prostovoljna. Prištevnost kakega dejanja in odgovornost zanj moreta biti zmanjšani in včasih odpravljeni zaradi nevednosti, nepazljivosti, prisile, strahu, čezmernih čustev, navad.

365. Zakaj ima vsak človek pravico udejanjati svobodo?

         Pravica udejanjanja svobode je lastna vsakemu človeku, kolikor je neločljiva od njegovega dostojanstva človeške osebe. Zato je treba to pravico vedno spoštovati, zlasti še v nravnih in religioznih stvareh, in jo tudi civilno priznavati in ščititi v mejah skupnega blagra in javnega reda.

366. Kako je človekova svoboda uvrščena v redu odrešenja?

         Naša svoboda je oslabljena zaradi prvega greha. Naslednji grehi so to oslabitev še bolj zaostrili. Toda "Kristus nas je oprostil za svobodo" (Gal 5,1). Sveti Duh nas s svojo milostjo vodi k duhovni svobodi, da bi iz nas napravil svobodne sodelavce v Cerkvi in v svetu.

367. Kateri so viri nravnosti človeških dejanj?

         Nravnost človeških dejanj je odvisna od treh virov: od izbranega predmeta, se pravi od resnične ali navidezne dobrine; od namena subjekta, ki deluje, se pravi od cilja, zaradi katerega izvršuje dejanje; od okoliščin dejanja s   posledicami vred.

368. Kdaj je dejanje moralno dobro?

         Dejanje je moralno dobro, kadar predpostavlja obenem dobrost predmeta, namena in okoliščin. Izbrani predmet more sam zase pokvariti celoto dejanja, četudi je namen dober. Ni dovoljeno delati zlo, da bi iz njega prišlo dobro. Slab namen more pokvariti dejanje, četudi je njegov predmet sam v sebi dober. Nasprotno pa dober namen ne napravi dobro neko ravnanje, ki je slabo po svojem predmetu, ker namen ne posvečuje sredstev. Okoliščine morejo zmanjšati ali povečati odgovornost tistega, ki deluje, a ne morejo spremeniti moralne vrednosti dejanj samih, nikoli ne morejo napraviti dobrega nekega dejanja, slabega v sebi.

369. Ali obstajajo dejanja, ki so vedno nedovoljena?

         Obstajajo dejanja, ki jih je vedno nedovoljeno izbrati zaradi svojega predmeta (na primer bogokletje, uboj, prešuštvo). Izbrati jih namreč vsebuje nered volje, se pravi nravno zlo, katerega ni mogoče opravičiti z uporabo dobrin, ki bi morda iz njih prišle.

NRAVNOST STRASTI

370. Kaj so strasti?

         Strasti so nagnjenja, vzburkanosti ali vzgibi čutnosti - naravne sestavine človeške psihologije - ki nagibljejo človeka, da deluje ali da ne deluje v smeri tistega, kar dojemamo kot dobro ali kot zlo. Glavne strasti so ljubezen in sovraštvo, hrepenenje in strah, veselje, žalost, jeza. Poglavitna strast je ljubezen, ki jo vzbuja privlačnost dobrega. Samo dobro je ljubljeno, bodisi resnično ali navidezno dobro.

371. Ali so strasti nravno dobre ali zle?

         Strasti, kot vzgibi čutnosti, niso ne dobre ne zle same v sebi. Strasti so nravno dobre, kadar prispevajo k dobremu dejanju, in zle v nasprotnem primeru. Biti morejo privzete v kreposti ali pa sprevržene v pregrehe.

VEST

372. Kaj je vest?

         Vest, navzoča v srcu osebe, je sodba razuma, ki v primernem trenutku ukaže človeku, naj stori dobro in se izogne zla. Po njej človeška oseba zaznava nravno vrednost dejanja, ki naj ga stori ali že storjenega dejanja, in mu omogoča prevzeti odgovornost zanj. Kadar razumen človek posluša vest, more slišati Boga, ki mu govori.

373. Kaj vključuje dostojanstvo osebe v odnosu do vesti?

         Dostojanstvo človeške osebe vključuje pravilnost vesti (to pomeni, da vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in božjo postavo pravično in dobro). Zaradi tega osebnega dostojanstva človeka ni dovoljeno siliti, da bi ravnal proti svoji vesti. Prav tako ga ni dovoljeno ovirati, da bi delal po svoji vesti, zlasti v verskih zadevah.

374. Kako se oblikuje vest, da bo pravilna in resnicoljubna?

         Pravilna in resnicoljubna vest se oblikuje z vzgojo, z usvajanjem božje besede in naukom Cerkve. Podpirajo jo darovi Svetega Duha in ji pomagajo nasveti modrih oseb. Za vzgojo vesti zelo koristi molitev in spraševanje vesti.

375. Katera pravila mora vest vedno upoštevati?

         So tri najbolj splošna navodila: 1) Nikoli ni dovoljeno storiti zlo, da bi iz tega sledilo kaj dobrega. 2) Tako imenovano zlato pravilo: "Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim" (Mt 7,12).  3) Krščanska ljubezen vedno spoštuje bližnjega in njegovo vest; to pa seveda ne pomeni sprejeti kot dobro tisto, kar je objektivno zlo.

376. Ali se more vest motiti?

         Oseba mora vedno ubogati gotovo (trdno) sodbo svoje vesti. A iz razlogov, ki niso vedno prosti osebne krivde, more vest izrekati tudi zmotne sodbe. Ni pa mogoče pripisovati osebi zla, storjenega zaradi nehotene nevednosti, četudi zlo objektivno ostaja zlo. Treba se je torej truditi za to, da se nravna vest znebi svojih zmot.

KREPOSTI

377. Kaj je krepost?

         Krepost je trajno in trdno razpoloženje delati dobro. "Cilj krepostnega življenja je v tem, da postanemo podobni Bogu" (sveti Gregor iz Nise). So človeške in božje kreposti.

378. Kaj so človeške kreposti?

         Človeške kreposti so trajne in stalne popolnosti uma in volje, ki uravnavajo naša dejanja, urejajo naše strasti in vodijo naše vedenje v skladu z razumom in vero. Pridobimo in okrepimo jih s ponavljanjem nravno dobrih dejanj; očiščuje in dviga pa jih božja milost.

379. Katere so glavne človeške kreposti?

         Temeljne človeške kreposti so tako imenovanje glavne ali kardinalne kreposti  (lat. cardo = tečaj pri vratih). Vse druge kreposti so razvrščene okoli njih, kajti kardinalne kreposti sestavljajo tečaje krepostnega življenja. So: razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost.

380. Kaj je razumnost?

         Razumnost razpoloži razum, da v vsaki okoliščini dojame naše resnično dobro in izbere pravilna sredstva za njegovo uresničenje. Razumnost usmerja druga kreposti tako, da jim kaže pravilo in mero.

381. Kaj je pravičnost?

         Pravičnost obstaja v stanovitni in trdni volji, da damo Bogu in bližnjim to, kar jim gre. Pravičnost do Bog se imenuje "krepost bogovdanosti".

382. Kaj je srčnost?

         Srčnost daje trdnost v težavah in stanovitnost v prizadevanju za dobro. Človeka pripravi do zmožnosti, da žrtvuje celo svoje življenje za pravično stvar.

383. Kaj je zmernost?

          Zmernost brzda nagnjenje do naslad (ugodja), usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in daje, da se pri uporabljanju ustvarjenih dobrin  držimo prave mere.

384. Kaj so božje kreposti?

         So kreposti, ki imajo za svoj izvor, nagib in neposredni predmet Boga samega. Vlite v s posvečujočo milostjo usposabljajo človeka za življenje v povezanosti s sveto Trojico. So temelj, duša in značilnost kristjanovega nravnega delovanja; oživljajo vse človeške kreposti. Božje kreposti so poroštvo za to, da je Sveti Duh v zmožnostih človeškega bitja navzoč in deluje.

385. Katere so božje kreposti?

         Božje kreposti so:

• vera,
• upanje
• in ljubezen.

386. Kaj je vera?

         Vera je božja krepost, s katero verujemo v Boga in sprejemamo za resnico vse, kar nam je razodel in nam sveta Cerkev predloži v verovanje, kajti Bog je resnica sama. Z vero se človek svobodno izroči Bogu. Zato si tisti, ki veruje, prizadeva, da bi spoznal in izvrševal božjo voljo, saj "vera deluje po ljubezni" (Gal 5,6).

387. Kaj je upanje?

         Upanje je božja krepost, s katero od Boga pričakujemo in hrepenimo po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se na pomoč milosti Svetega Duha, da bi tako zaslužili večno življenje in ostali stanovitni do konca zemeljskega življenja.

388. Kaj je ljubezen?

         Ljubezen je božja krepost, s katero ljubimo Boga nad vse in iz ljubezni do Boga ljubimo svojega bližnjega kakor sami sebe. Jezus napravlja iz nje novo zapoved, polnost postave. Ljubezen je "vez popolnosti" (Kol 3,14), temelj drugih kreposti, njihova duša, navdihovalka in urejevalka: brez ljubezni "nisem nič" in "mi nič ne koristi" (1 Kor 13,1-3).

389. Kaj so darovi Svetega Duha?

         Darovi Svetega Duha so trajna razpoloženja, ki napravijo človeka voljnega, da sledi božjim navdihom.

Sedmeri sadovi so:

• modrost,
• umnost,
• svet,
• moč,
• vednost,
• pobožnost
• in strah božji.

390. Kaj so sadovi Svetega Duha?

         Sadovi Svetega Duha so popolnosti, izoblikovane v nas kot predujem večne slave. Cerkveno izročilo jih našteva dvanajst:

• Ljubezen,
• veselje,
• mir,
• potrpežljivost,
• blagost,
• dobrotljivost,
• dobrohotnost,
• krotkost,
• zvestoba,
• skromnost,
• zdržnost,
• čistost (Gal 5,22-23 vulg.).

GREH

391.  Kaj zahteva od nas sprejetje božjega usmiljenja?

         Da bi mogli sprejeti božje usmiljenje, moramo priznati svoje krivde in se kesati svojih grehov. Bog sam s svojo besedo in svojim Duhom odkriva naše grehe, nam daje resnico vesti in upanje na odpuščanje.

392. Kaj je greh?

         Greh je "beseda, dejanje ali želja, ki je v nasprotju z večno postavo" (sveti Avguštin). Greh je žalitev Boga, in sicer v nepokorščini do njegove ljubezni. Greh rani človekovo naravo in oškoduje človeško solidarnost. Kristus v svojem trpljenju popolnoma razkrije greh in ga premaga s svojim usmiljenjem.

393. Ali obstaja raznovrstnost grehov?

         Raznovrstnost grehov je velika. Grehe je mogoče razlikovati po njihovem predmetu ali po krepostih ali po zapovedih, ki jim nasprotujejo. Lahko jih razdelimo na grehe neposredno proti Bogu, proti bližnjemu ali proti nam samim. Deliti jih je mogoče tudi na grehe, ki jih storimo z mislimi, besedami, dejanji ali tudi z opustitvami.

394. Kako razlikujemo greh po njegovi velikosti (teži)?

         Razlikujemo smrtni in mali greh.

395. Kdaj človek stori smrtni greh?

          Smrtni greh storimo, ko gre hkrati za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno privolitev. Ta greh uniči v nas ljubezen, nas oropa posvečujoče milosti in nas pahne v  večno smrt pekla, če se ga ne skesamo. Odpuščanje smrtnih  grehov  redno prejmemo po zakramentu krsta ali po zakramentu pokore in sprave.

396. Kdaj človek stori mali greh?

           Mali (odpustljivi) greh, ki se bistveno razlikuje od smrtnega, storimo, kadar se pregrešimo v kaki majhni stvari, ali tudi v veliki, a brez polnega spoznanja in popolne privolitve. Mali greh ne prelomi zaveze z Bogom, a oslabi ljubezen;  v njem se kaže neurejeno nagnjenje do ustvarjenih dobrin; ovira tudi, da bi duša napredovala v izvrševanju kreposti in v udejanjanju nravno dobrega; zasluži časne kazni očiščevanja.

397. Kako se v nas množi greh?

         Greh stori, da postane greh privlačen; s ponavljanjem istih dejanj nastane   grešljivost, tj. nagnjenost h grehu iste vrste.

398. Kaj je grešljivost?

         Grešljivost (pregrehe), v nasprotju do kreposti, so zle navade, ki zamračijo vest in nagibajo k zlu. Pregrehe moremo porazdeliti v sedem tako imenovanih glavnih grehov, ki so: napuh, lakomnost, nevoščljivost, jeza, nečistost, požrešnost, lenoba ali acidia.

399. Ali imamo odgovornost pri grehih, ki jih storijo drugi?

         Odgovornost imamo, kadar pri njih sodelujemo s krivdo.

400. Kaj so grešne strukture?

         So družbene razmere ali ustanove, ki nasprotujejo božji postavi. So izraz in posledica osebnih grehov.

DRUGO POGLAVJE

ČLOVEŠKA SKUPNOST - OSEBA IN DRUŽBA

401. V čem obstaja človekova družbena razsežnost?

         Skupaj z osebnostnim klicem k blaženosti ima človek družbeno razsežnost kot bistveno sestavino svoje narave in svoje poklicanosti. Dejansko so vsi ljudje poklicani k istemu cilju, Bogu samemu. Obstaja neka posebna podobnost med občestvom božjih oseb in bratstvom, ki so ga ljudje dolžni vzpostaviti med seboj v resnici in ljubezni; ljubezen do bližnjega je neločljiva od ljubezni do Boga.  

402. Kakšno je razmerje med osebo in družbo?

         Počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba. Nekatere družbe, kakor sta družina in država, so človeku nujno potrebne. Koristna so tudi druga združenja, tako znotraj političnih skupnosti kakor na mednarodni ravni, ob spoštovanju načela subsidiarnosti.

403. Kaj označuje načelo subsidiarnosti?

         To načelo pravi, da nadrejena družba ne sme prevzeti nalog podrejene družbi in je ne oropati njene pristojnosti, marveč jo mora v stiski podpirati.

404. Kaj se še zahteva za pristno človeško življenje v družbi?

         Zahteva se spoštovanje pravičnosti in pravilne hierarhije vrednot kakor tudi podrejanje fizičnih in nagonskih razsežnosti notranjim in družbenim razsežnostim. Zlasti tam, kjer greh kvari družbeno ozračje, je treba klicati k spreobrnjenju srca in k božji milosti, da bi prišlo do družbenih sprememb, ki bodo stvarno služile vsakemu človeku in celi osebi. Ljubezen, ki zahteva in omogoča  pravično ravnanje, je najvišja socialna zapoved.

UDELEŽENOST PRI DRUŽBENEM ŽIVLJENJU

405. Na čem temelji oblast v družbi?

         Vsaka človeška skupnost potrebuje zakonito oblast,  ki naj zagotavlja red in prispeva k udejanjanju skupnega dobrega. Takšna oblast ima svoj temelj v človeški naravi, ker ustreza redu, ki ga je postavil Bog.

406. Kdaj je izvrševanje oblasti zakonito?

         Izvrševanje oblasti je zakonito, če si prizadeva za skupni blagor in če za dosego tega blagra uporablja moralno dovoljena sredstva. Zato morajo biti politični režimi določeni s svobodno odločitvijo državljanov in morajo spoštovati načelo "pravne države", v kateri vrhovna oblast pripada zakonu, ne pa samovolji ljudi. Nepravični zakoni in odredbe, nasprotne nravnemu redu, niso obvezujoče v vesti.

407. Kaj je skupni blagor?

         Pod skupnim blagrom razumemo vsoto vseh tistih razmer družbenega življenja, ki tako skupnostim kakor posameznikom omogočajo uresničevati svojo popolnost.

408. Kaj obsega skupni blagor?

         Skupni blagor obsega: spoštovanje in pospeševanje temeljnih človekovih pravic; razvijanje duhovnih in časnih dobrin oseb in družbe; mir in varnost vseh.

409. Kje se na najvišji način uresničuje skupni blagor?

         Najcelovitejše uresničevanje skupnega blagra najdemo v tistih političnih skupnostih, ki branijo in pospešujejo blagor državljanov in manjših občestev, ne da bi pozabljali na vesoljni skupni blagor človeške družine.

410. Kako je človek soudeležen pri uresničevanju skupnega blagra?

         Vsak človek je v skladu z mestom in vlogo, ki jo ima, soudeležen pri pospeševanju skupnega blagra s tem, da spoštuje pravične zakone in prevzema področja, za katera ima osebno odgovornost. To so skrb za lastno družino in zavzemanje pri delu. Državljani se morajo vrhu tega, kolikor je mogoče, dejavno udeleževati javnega življenja.

SOCIALNA PRAVIČNOST

411. Kako družba zagotavlja socialno pravičnost?

         Družba zagotavlja socialno pravičnost, kadar spoštuje dostojanstvo in pravice osebe; to je dejanski cilj družbe. Vrhu tega družba pospešuje socialno pravičnost, ki je povezana s skupnim blagrom in izvrševanjem avtoritete, kadar ustvarja pogoje, ki omogočajo združenjem in vsakemu posamezniku dosegati to, kar jim gre.

412. Na kaj se nanaša enakost med ljudmi?

         Vsi ljudje uživajo enako dostojanstvo in osnovne pravice. Ustvarjeni po podobi enega samega Boga in obdarjeni z enako razumno dušo, imajo vsi ljudje enako naravo in izvor. V Kristusu, edinem Odrešeniku, so poklicani k isti božji blaženosti.

413. Kako naj vrednotimo neenakosti med ljudmi?

         Obstajajo krivične ekonomske in socialne neenakosti, ki prizadevajo milijone človeških bitij: Te neenakosti so v očitnem nasprotju z evangelijem in nasprotujejo pravičnosti, dostojanstvu človeške osebe in miru. So pa tudi razlike med ljudmi, ki jih povzročajo različni dejavniki ter pripadajo božjemu načrtu. Bog namreč hoče, da vsak prejme od drugega, kar potrebuje, in da tisti, ki razpolagajo s posebnimi "talenti", le-te delijo z drugimi. Takšne razlike opogumljajo in pogosto obvezujejo ljudi k velikodušnosti, k dobrohotnosti in k delitvi z drugimi. Razlike spodbujajo kulture, da se bogatijo druga z drugo.

414. Kako se izraža človeška solidarnost?

         Solidarnost, ki izvira iz človeškega in krščanskega bratstva, se izraža na prvem mestu v pravičnem razdeljevanju dobrin, v poštenem plačevanju dela in v naporu za pravičnejši socialni red. Krepost solidarnosti udejanja tudi delitev duhovnih dobrin vere, ki so še pomembnejše kakor gmotne dobrine.

TRETJE POGLAVJE

BOŽJE ODREŠENJE: POSTAVA IN MILOST NRAVNA POSTAVA

415. Kaj je nravna postava?

         Nravna postava je delo božje modrosti. Človeku predpisuje poti, pravila vedenja, ki peljejo k obljubljeni blaženosti, in prepoveduje pota, ki oddaljujejo od Boga.

416. V čem obstaja naravna nravna postava?

         Naravna nravna postava, od Stvarnika vpisana v srce vsakega človeka, obstaja v deležnosti pri božji modrosti in dobroti. Izraža osnovni nravni čut, ki omogoča človeku, da z razumom razlikuje dobro in zlo. Naravna postava je splošno veljavna in nespremenljiva, je temelj osnovnih človekovih dolžnosti  in pravic, kakor tudi človeške družbe in same civilne postave.

417. Ali vsi dojemajo to postavo?

         Zaradi greha naravne nravne postave ne dojemajo vsi vedno in ne z enako jasnostjo in neposrednostjo.

Zato je Bog "zapisal na tabli postave to, česar ljudje niso brali v svojih srcih" (sveti Avguštin).

418. Kakšno je razmerje med naravno postavo in starozavezno postavo?

         Starozavezna postava je prva stopnja razodete postave. Izraža mnoge resnice, ki so naravno dostopne razumu in tako v odrešenjskih zavezah najdejo svojo potrditev in verodostojnost. Njeni nravni predpisi, ki so povzeti v desetih božjih zapovedih, polagajo temelje človekove poklicanosti. Prepovedujejo to, kar nasprotuje ljubezni do Boga in bližnjega, in predpisujejo to, kar je za ljubezen bistveno.

419. Kako se starozavezna postava uvršča v načrt odrešenja?

         Starozavezna postava omogoča spoznati mnoge resnice, ki so dostopne razumu. Kaže na to, kaj je treba in česa se ne sme storiti. Kot moder vzgojitelj pa zlasti pripravlja in razpoloži človeka za spreobrnjenje in sprejem evangelija. Starozavezna postava je sveta, duhovna in dobra. A vendarle je še nepopolna, ker ne daje sama od sebe moči in milosti duha za njeno izpolnjevanje.

420. Kaj je nova postava ali evangeljska postava?

         Nova postava ali evangeljska postava, ki jo je Kristus razglasil in uresničil, je polnost in dovršitev božje postave, naravne in razodete. Povzeta je v zapovedi, naj ljubimo Boga in bližnjega, in naj se ljubimo, kakor nas je ljubil Kristus. Je tudi notranja stvarnost v človeku: milost Svetega Duha, ki omogoča takšno ljubezen. Je "postava svobode" (Jak 1,25), ker nas nagiblje, da delujemo spontano na pobudo ljubezni.

"Nova postava je v prvi vrsti milost Svetega Duha, dana verujočim v Kristusa" (sveti Tomaž Akvinski).

421. Kje najdemo novo postavo?

         Novo postavo najdemo v vsem Kristusovem življenju in oznanjevanju ter nravni katehezi apostolov: govor na gori je njen glavni izraz.

MILOST IN OPRAVIČENJE

422. Kaj je opravičenje?

         Opravičenje je najodličnejše delo božje ljubezni. Je usmiljeno in zastonjsko, nedolgovano delovanje Boga, ki izbriše naše grehe in nas napravi pravične in svete v vsem našem bitju. To se zgodi po milosti Svetega Duha, katero nam je prislužil Kristus s svojim trpljenjem in se nam daje s krstom. Opravičenje omogoči človekov svoboden odgovor, to je vero v Kristusa in sodelovanje z milostjo Svetega Duha.

423. Kaj je milost, ki opravičuje?

         Milost je nezaslužen dar, ki nam ga Bog daje, da bi nas napravil deležne svojega troedinega življenja in zmožne delovati po njegovi ljubezni. Imenuje se habitualna milost ali posvečujoča ali pobožanstvujoča milost, ker nas posvečuje in pobožanstvuje. Je nadnaravna, ker je popolnoma odvisna od podarjene pobude Boga in presega zmožnosti človekovega razuma in moči. Torej se izmika našemu izkustvu.

424. Kakšne druge oblike milosti so?

         Poleg habitualne milosti so še: dejanske milosti (priložnostni darovi); zakramentalne milosti (darovi, lastni vsakemu zakramentu); posebne milosti in karizme (ki imajo za cilj skupni blagor Cerkve), med katerimi so stanovske milosti, ki spremljajo izvrševanje cerkvenih služb in dolžnosti krščanskega življenja.

425. Kakšen je odnos med milostjo in človekovo svobodo?

         Milost prehiteva, pripravlja in vzbuja človekov svoboden odgovor. Odgovarja na globoka hrepenenja človekove svobode, jo vabi k sodelovanju in privede do njene popolnosti.

426. Kaj je zasluženje?

         Zasluženje je tisto, kar daje pravico do nagrade za dobro dejanje. V razmerju do Boga človek sam po sebi ne more zaslužiti ničesar, ker je vse prejel zastonj od njega. Vendar mu Bog daje možnost, da si pridobi zasluženja v zedinjenju s Kristusovo ljubeznijo, ki je vir naših zasluženj pred Bogom. Zasluženja naših dobrih del je treba zato pripisovati najprej božji milosti in nato človekovi svobodni volji.

427. Katere dobrine moremo zaslužiti?

         Ob nagibanju Svetega Duha moremo zase in za druge zaslužiti vse milosti, ki so koristne za doseganje večnega življenja, kakor tudi vse časne dobrine, ki so za nas primerne po božjem načrtu. Nihče si ne more zaslužiti prve milosti, ki je na začetku spreobrnjenja in opravičenja.

428. Ali smo vsi poklicani h krščanski svetosti?

         Vsi verujoči so poklicani h krščanski svetosti. Svetost je polnost krščanskega življenja in popolnost ljubezni ter se udejanja v notranjem zedinjenju s Kristusom in po njem s sveto Trojico. Pot kristjanovega posvečenja, potem ko je šla prek križa, bo imela svojo dovršitev v končnem vstajenju pravičnih, ko bo Bog vse v vsem.

CERKEV, MATI IN UČITELJICA

429. V kakšnem smislu Cerkev hrani kristjanovo nravno življenje?

         Cerkev je občestvo, kjer kristjan prejema božjo besedo in nauke "Kristusove postave" (Gal 6,2); prejema milost zakramentov; združuje se s Kristusovo evharistično daritvijo tako, da je njegovo nravno življenje duhovno bogoslužje; Cerkev mu daje zgled presvete Device Marije in svetnikov.

430. Zakaj cerkveno učiteljstvo posega na nravno področje?

         Zato, ker je naloga cerkvenega učiteljstva oznanjati vero, ki jo je treba verovati in uresničevati v življenju. Ta naloga se razteza tudi na specifične predpise nravne postave, ker je njihovo izpolnjevanje potrebno za zveličanje.

431. Kakšen smoter imajo cerkvene zapovedi?

         Petere cerkvene zapovedi imajo za svoj cilj, da vernikom zagotavljajo nujno potrebno najmanjšo mero duha molitve, zakramentalnega življenja, nravnega prizadevanja in rasti ljubezni do Boga in do bližnjega.

432. Kako se glasi pet cerkvenih zapovedi?

         Pet cerkvenih zapovedi se glasi:

• Udeležuj se maše v nedeljo in druge zapovedane praznike in ne opravljaj nobenih del in dejavnosti, ki ogrožajo  posvečevanje teh dni.
• Spovej se svojih grehov in prejmi zakrament sprave vsaj enkrat na leto.
• Prejmi zakrament evharistije vsaj o veliki noči.
• Zdrži se uživanja mesa in upoštevaj post v dnevih, ki jih je Cerkev določila.
• Podpiraj Cerkev v njenih gmotnih potrebah po svojih zmožnostih.

433. Zakaj je nravno življenje kristjanov nujno potrebno za oznanjevanje evangelija?

         Zato, ker kristjani s svojim življenjem po Gospodu Jezusu pritegujejo ljudi k veri v resničnega Boga, gradijo Cerkev, preoblikujejo svet z duhom evangelija in pospešujejo prihod božjega kraljestva.

* obvezno