Gospodov
vnebohod
„Štirideseti
dan veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod,
razen v krajih, kjer to praznovanje ni zapovedano
in je vnebohod prestavljen na sedmo velikonočno
nedeljo“. Tako pravijo določbe
o novi ureditvi bogoslužnega leta.
Kristusovo vstajenje in vnebohod sta
eno dejanje oziroma eno dogajanje.
K vstajenju v pravem pomenu besede spada
tudi vnebohod, saj se je Kristusovo poveličanje
izvršilo z vstajenjem.
Takrat je šel nevidno v nebesa. Vidno
izvršen vnebohod štirideseti dan po vstajenju
je le poseben vidik in učinek vstajenja.
Ko pravimo, da je Kristus šel v nebesa
hočemo povedati, da ni več po zakonom in
postavo končnih in minljivi stvari da ni,
da ni podvržen silam narave in zgodovine,
času in prostoru. Po svojem vnebohodu je
v vseh časih in prostorih. Je nad vsemi
časi in prostori.
Začel je povsem nov, nam sedaj nedostopen
način bivanja!
Ko v veroizpovedi molimo, da„ sedi na
desnici Očetovi“, priznavamo, da je deležen
vse Božje moči in slave. Jezus iz Nazareta,
ki je trpel stisko in revščino zemeljskega
življenja, ki so ga ljudje izgnali iz svoje
srede in ga je svet videl, kako trpi in
umira na križu, je zdaj „odet“ v Božji sijaj,
v Božjo slavo in postavljen za Gospoda vseh
stvari.
Praznik Gospodovega vnebohoda
pomeni, da je Kristus „s svojim vstajenjem
bil postavljen za Gospoda, kateremu je dana
vsa oblast v nebesih in na zemlji, in z
močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi:
in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem
veku, ampak že samim tudi oživlja, očiščuje
in krepi vse tiste velikodušne težnje, s
katerimi si družina ljudi prizadeva, da
bi napravila svoje življenje bolj človeško
in si v ta namen podvrgla zemljo“ (CS 38,1).
Slavo, ki jo je Kristus že prejel od
Boga, svojega Očeta, hoče dati tudi nam.
Od tedaj naprej, ko je šel k Očetu, je tudi
nam odprta pot k Bogu.
Nič več se nam ni treba bati skrivnosti
našega bivanja. Nič več nismo ujetniki,
sužnji smrti in greha. Naša usoda
je v rokah našega Odrešenika in Gospoda.
Tistega Gospoda, ki je molil: „Oče, hočem,
naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj
tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo
slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil,
preden je svet nastal“ (Jn 17, 24).
Kristus ni šel v nebesa zato, da bi
mi samo gledali za njim, temveč zato, da
bi bil bolj z nami in da bi nas uspešneje
vodil k Bogu.
Z nami gre skozi čase, da bi nas privedel
v večnost. Z nami hoče na zemlji snovati
in graditi Božje kraljestvo:
- kraljestvo resnice in življenja,
- kraljestvo svetosti in milosti;
- kraljestvo pravičnosti, ljubezni
in miru,
dokler ne bo Bogu všeč, da vse to,
kar je bilo vsejano v slabosti in minljivosti,
ne odene z neminljivostjo na novi zemlji
in novem nebu.
Pred vnebohodom je učence na binkoštno
doživetje. „In glejte, poslal bom na
vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite
v mestu, dokler ne prejmete moči od zgoraj“
(Lk 24, 49).
To je moč Kristusove besede,
- s katero vse priteguje k sebi;
- to je moč zakramentov, po katerih
ozdravlja bolnike in obuja mrtve;
- to je moč Duha resnice, ki
premaguje temo zmot in nevednosti;
- to je moč Božje ljubezni,
ki gasi sovraštvo in vse v vsem napolnjuje.
Dnevi med Gospodovim vnebohodom in
binkoštmi so v bogoslužju močneje‚ poudarjeni
Posebni mašni obrazci nam kličejo v spomin
Kristusovo obljubo, da bo poslal Svetega
Duha.
Obenem nas opozarjajo na pomembnost priprave
za sprejem Duha resnice, ljubezni in življenja.
Ti dnevi so binkoštna devetdnevnica.
- Devet dni, to je tisti čas, ko so
po pripovedovanju evangelista Luke apostoli
prebili v molitvi z Jezusovimi brati
(kristjani), galilejskimi ženami in
Marijo. Iz tega devetdnevnega čakanja
je nastala navada, da posebno nujne
molitve opravljamo devet dni. Tako
molitev imenujemo devetdnevnico.
Binkoštna devetdnevnica je med vsemi
najpomembnejša, saj je to molitev za
to, kar je v Cerkvi najodličnejše: za darove
Svetega Duha, za Svetega Duha samega.
- Vir: France Oražem Leto Kristusove skrivnosti 61 - 63
*
obvezno
|
