PRVI
DEL - BOG
IZPOVEDOVANJE
VERE
PRVI
ODDELEK
»VERUJEM«
- »VERUJEMO«
1.
Kakšen je božji načrt za človeka?
Bog,
ki je sam v sebi neskončno popoln
in blažen, je po svojem načrtu
iz čiste dobrote svobodno ustvaril
človeka, da bi ga naredil deležnega
blaženosti božjega življenja.
Ob dopolnitvi časov je GOSPOD
Oče
poslal svojega Sina kot Odrešenika
in Zveličarja ljudi, ki so padli
v greh. Sklical jih je v svoji
Cerkvi, da po delovanju Svetega
Duha postanejo njegovi posinovljeni
otroci in dediči njegovega blaženega
življenja.
PRVO
POGLAVJE 
ČLOVEK JE
"ZMOŽEN" BOGA
"Velik si, Gospod, in
hvale velike vreden /.../. K
sebi si nas ustvaril in nemirno
je naše srce, dokler ne počije
v tebi" (sveti Avguštin).
2. Zakaj
je v človeku hrepenenje po Bogu?
Bog sam, ki je ustvaril človeka
po svoji podobi, je zapisal
v njegovo srce hrepenenje po
gledanju Boga. Tudi če to hrepenenje
pogosto zanikamo, Bog
ne neha pritegovati človeka
k sebi, da bi živel in našel
v njem tisto polnost resnice
in sreče, ki jo nenehno išče.
Človek je po naravi in po poklicanosti
religiozno bitje, sposobno,
da stopi v občestvo z Bogom.
Ta notranja in življenjska vez
z Bogom podeljuje človeku njegovo
temeljno dostojanstvo.
3. Kako
je mogoče spoznati Boga s samo
lučjo razuma?
Izhajajoč iz stvarstva, to
je iz sveta in človeške osebe,
more človek s samim razumom
z gotovostjo spoznati Boga kot
izvir in cilj vesolja in kot
najvišjo dobrino, resnico in
neskončno lepoto.
4. Ali
je dovolj sama luč razuma za
spoznanje skrivnosti Boga?
Človek ima pri spoznavanju
Boga zgolj z lučjo razuma mnogo
težav. Vrhu tega ne more sam
stopiti v notranjost božje skrivnosti.
Zato ga je Bog hotel razsvetliti
s svojim razodetjem ne samo
glede resnic, ki presegajo človeško
razumevanje, ampak tudi glede
religioznih in nravnih resnic,
ki same po sebi niso dostopne
razumu, da jih morejo spoznati
vsi brez težave, s trdno gotovostjo
in brez primesi zmote.
5. Kako
je mogoče govoriti o Bogu?
O Bogu je mogoče govoriti
vsem ljudem in z vsemi ljudmi,
izhajajoč iz popolnosti človeka
in drugih ustvarjenih bitij,
ki so odsev, čeprav omejen odsev
neskončne popolnosti Boga samega.
Treba je seveda nenehno očiščevati
našo govorico vsega tistega,
kar ima v podobi izraženega
in nepopolnega, saj dobro vemo,
da ne bomo nikoli mogli v polnosti
izraziti neskončne skrivnosti
Boga.
DRUGO
POGLAVJE
BOG PRIHAJA
ČLOVEKU NAPROTI
Božje razodetje
6. Kaj
Bog razodeva človeku?
GOSPOD
se v svoji dobroti
in modrosti razodeva človeku.
Z dejanji in besedami razodeva
samega sebe in svoj dobrotni
načrt, ki ga je v Kristusu od
vekomaj naprej določil v blagor
človeštva. Ta načrt obstaja
v tem, da po milosti Svetega
Duha napravi deležne božjega
življenja vse ljudi, ki so njegovi
posinovljenci v njegovem edinem
Sinu.
7. Kakšne
so prve stopnje božjega razodetja?
Bog že v začetku razodeva
samega sebe prvim staršem, Adamu
in Evi, ter ju vabi k notranjemu
občestvu s samim seboj. Po njunem
padcu ne prekine svojega razodetja
in obljubi odrešenje za vse
njune potomce. Po potopu sklene
z Noetom zavezo med seboj in
vsemi živimi bitji.
8. Kakšne
so naslednje stopnje božjega
razodetja?
GOSPOD
izvoli Abrama. Pokliče
ga, naj odide iz svoje dežele,
da bo iz njega naredil "očeta
mnogih narodov" (1 Mz 17,5)
in mu obljubi, da bo v njem
blagoslovil "vse rodove
na zemlji" (1 Mz 12,3).
Ljudstvo Abrahamovih potomcev
bo nosilec očakom dane božje
obljube. Bog oblikuje Izrael
kot svoje izvoljeno ljudstvo,
reši ga iz egiptovske sužnosti,
z njim sklene sinajsko zavezo
in mu po Mojzesu da svojo postavo.
Preroki naznanjajo korenito
odrešenje ljudstva,
zveličanje, ki bo vključevalo
vse narode v novi in večni zavezi.
Iz izraelskega ljudstva, iz
rodu kralja Davida se bo rodil
Mesija: Jezus.
9. Kakšna
je polna in dokončna stopnja
božjega razodetja?
Ta stopnja je uresničena
v njegovi učlovečeni Besedi,
Jezusu Kristusu, ki je srednik
in polnost razodetja. Kristus,
edinorojeni učlovečeni Božji
Sin, je popolna in nepresegljiva
Očetova Beseda. S poslanjem
Sina in z darom Duha je razodetje
v polnosti dovršeno, tudi če
bo morala vera Cerkve v potekanju
stoletij postopoma dojemati
ves njegov daljnosežni pomen.
"Ko nam je Bog dal svojega
Sina, ki je njegova edina in
dokončna Beseda, nam je v njej
vse skupaj in obenem razodel
in nima več ničesar povedati"
(sveti Janez od Križa).
10. Kakšen
pomen imajo zasebna razodetja?
Čeprav ne spadajo k zakladu
vere, morejo pomagati, da bi
živeli vero samo, če le ohranijo
svojo tesno usmerjenost na Kristusa.
Cerkveno učiteljstvo, ki mu
pripada razločevanje takšnih
zasebnih razodetij, zato ne
more sprejeti takšnih, ki si
domišljajo, da bodo presegla
ali popravila dokončno razodetje,
ki je Kristus.
Predajanje
božjega razodetja naprej
11. Zakaj
in kako se božje razodetje predaja
naprej?
GOSPOD
"hoče, da bi se
vsi ljudje zveličali in spoznali
resnico" (1 Tim 2,4), to
je Jezusa Kristusa. Zato je
treba, da bi bil Kristus oznanjen
vsem ljudem, kakor je sam naročil:
"Pojdite in učite vse narode"
(Mt 28,19). To se uresničuje
z apostolskim izročilom.
12. Kaj
je apostolsko izročilo?
Apostolsko izročilo je dovršeno
predajanje Kristusovega sporočila
od samih začetkov krščanstva
z oznanjevanjem, pričevanjem,
ustanovami, bogočastjem, navdihnjenimi
knjigami. Apostoli so predali
naprej svojim naslednikom, škofom,
in po njih vsem rodovom do konca
časov tisto, kar so prejeli
od Kristusa in dojeli od Svetega
Duha.
13. Na
kakšne načine se uresničuje
apostolsko izročilo?
Apostolsko izročilo se uresničuje
na dva načina: z živim predajanjem
božje besede (ki jo preprosto
imenujemo tudi izročilo), in
s Svetim pismom, ki je bilo
zapisano oznanilo o odrešenju.
14. Kakšen
je odnos med izročilom in Svetim
pismom?
Sveto izročilo in Sveto pismo
sta med seboj tesno povezani
in drug drugega deležni. Obe
napravljata, da je v Cerkvi
navzoča in rodovitna Kristusova
skrivnost; obe pritekata iz
istega božjega studenca: sestavljata
en sam sveti zaklad vere, iz
katerega Cerkev zajema svojo
gotovost glede razodetih resnic.
15. Komu
je zaupana dediščina vere?
Dediščina vere je zaupana
apostolom in celoti Cerkve.
Vse božje ljudstvo s pomočjo
nadnaravnega verskega čuta ob
podpori Svetega Duha in ob vodstvu
cerkvenega učiteljstva sprejema
božje razodetje, vanj vedno
globlje prodira in iz njega
živi.
16. Komu
pripada naloga, da obvezujoče
razlaga dediščino vere?
Obvezujoče razlaganje svete
dediščine vere pripada samo
živemu cerkvenemu učiteljstvu,
to je Petrovemu nasledniku,
rimskemu škofu, in škofom v
občestvu z njim. Cerkvenemu
učiteljstvu, ki je v služenju
božji besedi deležno gotove
karizme resnice, pripada tudi
oblast, da definira dogme (opredeli
verske resnice), ki so opredelitve
resnic, vsebovanih v božjem
razodetju. Takšna oblast obsega
tudi resnice, ki so z božjim
razodetjem v nujni zvezi.
17. Kakšen
odnos je med Svetim pismom,
izročilom in cerkvenim učiteljstvom?
Vsa so med seboj tako tesno
združena, da ni enega brez drugega.
Vsa skupaj in vsako na svoj
način ob delovanju Svetega Duha
učinkovito prispevajo k zveličanju
duš.
Sveto pismo
18. Zakaj
Sveto pismo uči resnico?
Zato ker je Bog sam avtor
Svetega pisma: zaradi tega je
navdihnjeno in brez zmote uči
tiste resnice, ki so potrebne
za naše zveličanje. Sveti Duh
je namreč navdihoval človeške
avtorje, ki so zapisali vse
to in samo to, kar nas je Bog
hotel naučiti. Krščanska vera
seveda ni "religija knjige",
ampak je religija "božje
besede", ki ni "zapisana
in nema beseda, marveč učlovečena
in živa Beseda" (sveti
Bernard iz Clairvauxa).
19. Kako
naj beremo Sveto pismo?
Sveto pismo je treba brati
in razlagati s pomočjo Svetega
Duha in pod vodstvom cerkvenega
učiteljstva, upoštevajoč tri
merila: 1) pozornost vsebini
in enoti celotnega Svetega pisma;
2) branje Pisma znotraj živega
izročila Cerkve; 3) upoštevanje
analogije vere, to je trdne
povezanosti verskih resnic med
seboj.
20. Kaj
je kánon Svetega pisma?
Kánon Svetega pisma
je popolni seznam svetih knjig,
ki ga je apostolsko izročilo
dalo prepoznati Cerkvi. Ta kánon
vsebuje 46 knjig Stare in 27
knjig Nove zaveze.
21. Kakšen
pomen ima Stara zaveza za kristjane?
Kristjani spoštujejo Staro
zavezo kot resnično božjo besedo:
vse njene knjige so od Boga
razodete in ohranjajo trajno
vrednost. Te knjige pričujejo
o božji vzgoji zveličavne božje
ljubezni. Napisane so bile predvsem,
da bi pripravljale prihod Kristusa,
vesoljnega Odrešenika.
22. Kakšen
pomen ima Nova zaveza za kristjane?
Nova zaveza, katere središčni
predmet zanimanja je Jezus Kristus,
nas uči dokončno resnico božjega
razodetja. V njej štirje evangeliji
po Mateju, Marku, Luku in Janezu
kot glavno pričevanje o Jezusovem
življenju in nauku sestavljajo
srce vsega Svetega pisma in
imajo edinstveno mesto v Cerkvi.
23. Kakšna
je enotnost med Staro in Novo
zavezo?
Sveto pismo je enotno,
ker je ena sama božja beseda,
en sam božji odrešenjski načrt,
eno samo navdihnjenje obeh zavez.
Stara zveza pripravlja Novo
in Nova dopolnjuje Staro: obe
se medsebojno razjasnjujeta.
24. Kakšno
vlogo ima Sveto pismo v življenju
Cerkve?
Sveto pismo daje oporo in
čilost življenju Cerkve. Za
njene otroke je trdnost vere,
hrana in neusahljivi studenec
duhovnega življenja. Je duša
teologije in dušnopastirskega
pridiganja. Psalmist pravi:
je "svetilka mojim nogam,
luč na moji stezi" (Ps
119,105). Cerkev zato spodbuja
k pogostnemu branju Svetega
pisma, saj "nepoznanje
Svetega pisma pomeni nepoznanje
Kristusa" (sveti Hieronim).
TRETJE
POGLAVJE
ČLOVEK ODGOVARJA
BOGU
Verujem
25. Kako
človek odgovarja Bogu, ki se
razodeva?
Človek, podprt z božjo milostjo,
odgovarja s poslušnostjo vere.
To pomeni, da se popolnoma izroči
Bogu in sprejme njegovo resnico,
za katero jamči On, ki je resnica
sama.
26. Kdo
so v Svetem pismu glavne priče
poslušnosti vere?
Mnogo prič je, zlasti dve:
Abraham, ki je, ko je bil preskušan,
"veroval Bogu" (Rim
4,3) in bil vedno poslušen njegovemu
klicu, zato je tudi postal "oče
vseh, ki verujejo" (Rim
4,11.18); in Devica Marija,
ki je vse svoje življenje najpopolneje
uresničevala poslušnost vere:
"Fiat mihi secundum Verbum
tuum -Zgodi se mi po tvoji besedi"
(Lk 1,38).
27. Kaj
pomeni za človeka verovati v
Boga?
Pomeni pripadati Bogu samemu,
zanesti se nanj in pritrditi
resnicam, ki jih je on razodel,
kajti GOSPOD je resnica sama. Pomeni
verovati v enega samega Boga
v treh osebah: Oče, Sin in Sveti
Duh.
28. Katere
so značilnosti vere?
Vera je zastonjski, nedolgovani
dar Boga; dostopna je vsem,
ki zanjo ponižno prosijo. Vera
je nadnaravna krepost, potrebna
za zveličanje. Dejanje vere
je pristno človeško dejanje.
To je dejanje človeškega razuma,
ki svobodno pritrdi božji resnici
na ukaz volje, ki jo Bog nagiblje.
Vera je poleg tega gotova, ker
je oprta na samo besedo Boga.
Vera deluje "po ljubezni"
(Gal 5,6); nenehno raste iz
poslušanja božje besede in po
molitvi. Vera nam vnaprej daje
okušati nebeško veselje.
29. Zakaj
ni nesoglasij med vero in znanostjo?
Čeprav je vera nad razumom,
vendar ne more biti nikoli nesoglasij
med vero in znanostjo, ker imata
obe svoj izvor v Bogu. Saj je
isti Bog, ki daje človeku tako
luč razuma kakor vero.
"Veruj, da bi umeval:
umevaj, da bi veroval"
(sveti Avguštin).
Verujemo
30. Zakaj
je vera hkrati osebnostno in
cerkvenostno dejanje?
Vera je osebnostno dejanje,
kolikor je svoboden odgovor
človeka Bogu, ki se razodeva.
A hkrati je tudi cerkvenostno
dejanje, ki se izraža v veroizpovedi:
"Verujemo." Dejansko
je Cerkev, ki veruje: Cerkev
tako z milostjo Svetega Duha
prehiteva, rojeva in hrani vero
posameznega kristjana. Zato
je Cerkev mati in učiteljica.
"Nihče ne more imeti
Boga za Očeta, če nima Cerkve
za mater" (sveti Ciprijan).
31. Zakaj
so obrazci vere pomembni?
Obrazci vere so pomembni,
ker nam omogočajo izražati,
usvajati, obhajati in živeti
verske resnice skupaj z drugimi
s tem, da uporabljamo skupno
govorico.
32. Na
kakšen način je vera Cerkve
ena sama?
Cerkev, čeprav je sestavljena
iz oseb, različnih po jeziku,
kulturi in obredih, soglasno
izpoveduje svojo edino vero,
ki jo je prejela od enega
samega Gospoda in edinega apostolskega
izročila. Cerkev izpoveduje
enega samega Boga - Očeta, Sina
in Svetega Duha - in razkriva
samo eno pot odrešenja. Zatorej
z enim srcem in eno dušo verujemo,
kar vsebuje zapisana ali izročena
božja beseda in kar Cerkev kot
od Boga razodeto predlaga v
verovanje.
DRUGI
ODDELEK
IZPOVEDOVANJE
KRŠČANSKE VERE - CREDO
Apostolska
veroizpoved
Verujem v
Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika nebes in zemlje,
in
v Jezusa Kristusa,
Sina njegovega
edinega,
Gospoda našega,
ki
je bil spočet od Svetega Duha,
rojen iz Marije Device;
trpel
pod Poncijem Pilatom,
križan
bil, umrl in bil v grob položen,
šel pred pekel,
tretji
dan od mrtvih vstal,
šel
v nebesa,
sedi na desnici
Boga Očeta vsemogočnega,
od
ondod bo prišel sodit žive in
mrtve.
Verujem v
Svetega Duha,
sveto katoliško
Cerkev,
občestvo svetnikov,
odpuščanje
grehov,
vstajenje mesa
in
večno življenje.
Amen.
Nicejsko-carigrajska
veroizpoved
Verujem v
enega Boga,
Očeta vsemogočnega,
stvarnika
nebes in zemlje,
vseh vidnih
in nevidnih stvari.
In v
enega Gospoda Jezusa Kristusa,
edinorojenega Sina Božjega,
ki
je rojen pred vsemi veki
in
je Bog od Boga, Luč od Luči,
pravi Bog od pravega Boga.
Rojen,
ne ustvarjen, enega bistva z
Očetom
in je po njem vse
ustvarjeno.
Ki je zaradi
nas ljudi in zaradi našega zveličanja
prišel iz nebes.
In se
je utelesil po Svetem Duhu
iz
Marije Device
in postal človek.
Bil je tudi križan za nas
pod Poncijem Pilatom,
je
trpel in bil v grob položen.
In
tretji dan je od mrtvih vstal,
po pričevanju Pisma.
In
je šel v nebesa,
sedi na
Očetovi desnici.
In bo spet
prišel v slavi sodit žive in
mrtve;
in njegovemu kraljestvu
ne bo konca.
Verujem
v Svetega Duha,
Gospoda,
ki oživlja.
Ki izhaja iz
Očeta in Sina.
Ki ga z Očetom
in Sinom molimo in slavimo.
Ki je govoril po prerokih.
In eno, sveto,
katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam
en krst v odpuščanje grehov.
In
pričakujem vstajenja mrtvih
in
življenja v prihodnjem veku.
Amen.
PRVO
POGLAVJE VERUJEM
V BOGA OČETA
I. Veroizpovedni
obrazci
33. Kaj
so veroizpovedni obrazci?
Veroizpovedni obrazci so
razčlenjeni obrazci, ki jim
pravimo tudi "Izpovedi
vere" ali "Credo",
s katerimi je Cerkev od vsega
začetka izražala in predajala
naprej svojo vero v kratkih
in za vse vernike obvezujočih
obrazcih.
34. Kateri
so najstarejši veroizpovedni
obrazci?
Najstarejši
"simboli vere" so
krstne veroizpovedi. Ker krščujemo
"v imenu Očeta in Sina
in Svetega Duha" (Mt 28,29),
so tam izpovedane verske resnice,
razčlenjene v odnosu do treh
oseb presvete Trojice.
35. Kateri
so najpomembnejši veroizpovedni
obrazci?
Najstarejša
veroizpovedna obrazca sta Apostolska
veroizpoved, ki je starodavna
krstna veroizpoved (simbol)
rimske Cerkve, in Nicejsko-carigrajska
veroizpoved, ki je sad prvih
dveh vesoljnih cerkvenih zborov,
nicejskega (leta 325) in carigrajskega
(leta 381). Še danes ostajata
skupna vsem velikim Cerkvam
Vzhoda in Zahoda.
"VERUJEM V BOGA, OČETA
VSEMOGOČNEGA, STVARNIKA NEBES
IN ZEMLJE"
36. Zakaj
se izpoved vere začenja z "Verujem
v Boga"?
Zato,
ker je trditev "Verujem
v Boga" najpomembnejša
in je izvir vseh drugih resnic
o človeku in o svetu ter vsega
življenja vsakega verujočega
vanj.
37. Zakaj
izpovedujemo enega samega Boga?
Zato,
ker se je GOSPOD razodel izraelskemu
ljudstvu kot en sam, ko je dejal:
"Poslušaj, Izrael, Gospod
je edini Bog" (5 Mz 6,4),
"drugega ni" (Iz 45,22).
Jezus sam je to potrdil: Bog
je "edini Gospod"
(Mr 12,29). Izpovedovanje, da
sta Jezus in Sveti Duh tudi
sama Bog in Gospod, ne vnaša
nobene delitve v enega samega
Boga.
38. S kakšnim
imenom se Bog razodene?
GOSPOD
se razodene Mojzesu kot živi
Bog, "Bog Abrahamov, Bog
Izakov in Bog Jakobov"
(2 Mz 3,6). Prav tako Bog razodene
Mojzesu svoje skrivnostno ime:
"Jaz sem, ki sem (YHWH)".
Neizrekljivo božje ime so že
v časih stare zaveze nadomeščali
z besedo Gospod. Tako se v novi
zavezi Jezus, z imenom Gospod,
javlja kot pravi Bog.
39. Ali
samo Bog "je"?
Medtem
ko so vsa ustvarjena bitja prejela
od Boga vso svojo bit, vse,
kar so in kar imajo, je edinole
Bog sam v sebi polnost bíti
in sleherne popolnosti. Bog
je "Tisti, ki JE",
brez začetka in brez konca.
Jezus razodene, da ima tudi
on božje ime: "Jaz sem"
(Jn 8,28).
40. Zakaj
je razodetje božjega imena pomembno?
Z
razodetjem svojega imena Bog
dá spoznati bogastva,
ki jih vsebuje njegova neizrekljiva
skrivnost: on edini je vedno
bivajoči. On presega svet in
zgodovino. On je ustvaril nebo
in zemljo. Je zvesti GOSPOD
, vedno
blizu svojemu ljudstvu, da bi
ga reševal. Je nadvse svet,
"bogat v usmiljenju"
(Ef 2,4), vedno pripravljen
odpuščati. Je duhovno, presegajoče,
vsemogočno, večno, osebno, popolno
Bitje. Je resnica in ljubezen.
"Bog je neskončno popolno
bitje, ki je presveta Trojica"
(sv. Turibij iz Mongroveja).
41. V kakšnem
smislu je Bog resnica?
Bog
je Resnica sama in kot takšen
se ne vara in ne more varati.
Bog "je luč in v njem ni
nobene teme" (1 Jn 1,5).
Večni Božji Sin, učlovečena
Modrost, je bil poslan na svet,
"da bi pričeval za resnico"
(Jn 18,37).
42. Na
kakšen način Bog razodeva, da
je ljubezen?
Bog
se razodeva Izraelu kot tisti,
čigar ljubezen je močnejša
od očetove ali materine ljubezni
do svojih otrok ali od ljubezni
ženina do svoje neveste. Bog
"je Ljubezen" sam
v sebi (1 Jn 4,8.16), ki se
popolnoma in zastonjsko podarja
in ki "je svet tako ljubil,
da je dal svojega edinorojenega
Sina, da bi svet po njem zveličal"
(Jn 3,16-17). Ko Bog pošilja
svojega Sina in Svetega Duha,
razodeva, da je Bog sam večno
izmenjavanje ljubezni.
43. Kaj
terja vera v enega Boga?
Verovati
v enega samega Boga terja: spoznavati
veličino in veličastvo Boga;
živeti v zahvaljevanju; zanesti
se na Boga vselej, celo v nezgodah;
priznavati enoto in resnično
dostojanstvo vseh ljudi, ustvarjenih
po božji podobi; dobro uporabljati
ustvarjene reči.
44. Katera
je osrednja skrivnost vere in
krščanskega življenja?
Osrednja
skrivnost vere in krščanskega
življenja je skrivnost presvete
Trojice. Kristjani so krščeni
v imenu Očeta in Sina in Svetega
Duha.
45. Ali
moremo skrivnost presvete Trojice
spoznati samo s človeškim razumom?
Bog
je sicer pustil sledove svojega
troedinega bitja v stvarjenju
in v stari zavezi, toda sveta
Trojica kot najgloblja notrina
božje Biti je takšna skrivnost,
ki je nedostopna samemu človeškemu
razumu in celo veri Izraela
pred učlovečenjem Božjega Sina
in poslanjem Svetega Duha. Takšno
skrivnost nam je razodel Jezus
Kristus, in je izvir vseh drugih
skrivnostih.
46. Kaj
nam Jezus Kristus razodeva o
Očetovi skrivnosti?
Jezus
Kristus nam razodeva, da je
Bog "Oče", ne samo,
ker je stvarnik vesolja in človeka,
ampak predvsem zato, ker večno
rojeva v svojem naročju Sina,
ki je njegova Beseda, "odsvit
njegovega veličastva in podoba
njegovega bistva" (Heb
1,3).
47. Kdo
je Sveti Duh, ki nam ga razodeva
Jezus Kristus?
Sveti
Duh je tretja oseba presvete
Trojice. Je Bog, prav isti Bog
z Očetom in Sinom. "Izhaja
iz Očeta" (Jn 15,26), ki
je kot počelo brez počela, izvir
vsega troedinega življenja.
Izhaja tudi iz Sina (Filioque)
zaradi večnega daru, ki ga
Oče naklanja Sinu. Poslan od
Očeta in učlovečenega Sina,
Sveti Duh vodi Cerkev "k
spoznanju vse resnice"
(Jn 16,13).
48. Kako
Cerkev izraža svojo trinitarično
vero?
Cerkev
izraža svojo trinitarično vero
tako, da izpoveduje enega Boga
v treh osebah: Očeta in Sina
in Svetega Duha. Tri božje osebe
so en Bog, ker je vsaka izmed
njih istovetna s polnostjo ene
same in nerazdeljive božje narave.
Tri božje osebe so stvarno različne
med seboj edinole v odnosih,
ki postavljajo te osebe v medsebojno
razmerje: Oče rojeva Sina, Sin
je rojen od Očeta, Sveti Duh
izhaja iz Očeta in Sina.
49. Kako
delujejo tri božje osebe?
Božje
osebe, ki so neločljive v tem,
kar so, so neločljive tudi v
tem, kar delajo: Trojica ima
eno samo in prav isto delovanje.
Toda v enem samem božjem delovanju
je vsaka oseba navzoča glede
na svojski način, ki ji je lasten
v Trojici.
"O moj Bog, Trojica,
ki te molim... Umiri mojo dušo.
Naredi iz nje svoja nebesa,
svoje ljubljeno bivališče in
prostor svojega počitka. Naj
te nikoli ne pustim samega,
marveč naj bom tam, v vsej celoti,
vsa prebujena v svoji veri,
vsa v adoraciji, vsa predana
tvojemu stvariteljskemu delovanju"
(blažena Elizabeta od svete
Trojice).
50. Kaj
pomeni, da je Bog vsemogočen?
Bog
se je razodel kot "Močni,
Mogočni" (Ps 24,8-10),
tisti, kateremu "ni nič
nemogoče" (Lk 1,37). Njegova
vsemogočnost je vesoljna, skrivnostna
in se razodeva v stvarjenju
sveta iz nič ter v stvarjenju
človeka iz ljubezni, a
zlasti v učlovečenju in v vstajenju
svojega Sina, v daru posinovljenja
in odpuščanja grehov. Zato se
Cerkev obrača s svojo molitvijo
na "Vsemogočnega večnega
Boga" ("Omnipotens
sempiterne Deus ...").
51. Zakaj
je pomembno trditi: "V
začetku je Bog ustvaril nebo
in zemljo" (1 Mz 1,1)?
Zato
ker je stvarjenje temelj vseh
odrešenjskih božjih zamisli;
razodeva vsemogočno in modro
božjo ljubezen; je prvi korak
k zavezi edinega Boga s svojim
ljudstvom; je začetek zgodovine
odrešenja, ki doseže vrhunec
v Kristusu; je prvi odgovor
na osnovna človekova vprašanja
o njegovem izvoru in njegovem
cilju.
52. Kdo
je ustvaril svet?
Oče,
Sin in Sveti Duh so eno samo
in neločljivo počelo svetá,
tudi če delo stvarjenja sveta
posebej pripisujemo Bogu Očetu.
53. Zakaj
je bil svet ustvarjen?
Svet
je bil ustvarjen v slavo Boga,
ki je hotel razodeti in priobčiti
svojo dobroto, resnico in lepoto.
Poslednji cilj stvarstva je
ta, da bo Bog v Kristusu končno
postal "vse v vsem"
(1 Kor 15,28), v svojo slavo
in našo blaženost.
"Božja slava je živi
človek, in človekovo življenje
je gledati Boga" (sveti
Irenej).
54. Kako
je Bog ustvaril vesolje?
Bog
je ustvaril vesolje svobodno
z modrostjo in ljubeznijo. Svet
ni proizvod nujnosti, slepe
usode ali naključja. Bog je
"iz nič" ("ex
nihilo") (2 Mkb 7,28) ustvaril
urejen in dober svet, katerega
neskončno presega. GOSPOD po svojem
Sinu in Svetem Duhu ohranja
v bivanju svoje stvarstvo
in ga vzdržuje v biti, mu daje
delovati in ga vodi v smeri
k njegovi dovršitvi.
55. V čem
obstaja božja previdnost?
Božja
previdnost obstaja v ukrepih
in posegih, s katerimi Bog vodi
svoje stvarstvo k poslednji
popolnosti, h kateri jih je
poklical. Bog je suvereni gospodar
svojega načrta. Toda za njegovo
uresničenje uporablja tudi sodelovanje
svojih ustvarjenih bitij. Hkrati
daje svojim stvarem dostojanstvo,
da same delujejo, da so
vzroki druge drugim.
56. Kako
človek sodeluje z božjo previdnostjo?
Bog
daje človeku in tudi zahteva
od njega, spoštujoč pri tem
seveda njegovo svobodo, da sodeluje
z njim s svojimi dejanji, svojimi
molitvami in celo s svojim trpljenjem.
Bog sam namreč "po svojem
blagohotnem načrtu" deluje
v človeku, da "hoče in
dela" (Flp 2,13).
57. Če
je Bog v svoji previdnosti vsemogočen,
zakaj tedaj obstaja zlo?
Na
to boleče in skrivnostno vprašanje,
more dati odgovor samo celota
krščanske vere. Bog nikakor
ni, niti neposredno niti posredno,
vzrok zla. Bog osvetljuje skrivnost
zla po svojem Sinu Jezusu Kristusu,
ki je umrl in vstal, da bi premagal
veliko moralno zlo, ki je greh
ljudi in predstavlja korenino
slehernega zla.
58. Zakaj
Bog dopušča zlo?
Krščanska
vera nam daje gotovost, da Bog
ne bi trpel zla, ko ne bi tudi
iz zla storil dobro. Bog je
to že čudovito uresničil ob
Kristusovi smrti in vstajenju:
iz največjega moralnega zla,
namreč iz umora svojega Sina,
je izvedel največjo izmed dobrin,
Kristusovo poveličanje in naše
odrešenje.
Nebo
in zemlja
59. Kaj
je Bog ustvaril?
Sveto
pismo pravi: "V začetku
je Bog ustvaril nebo in zemljo"
(1 Mz 1,1). Cerkev v svoji veroizpovedi
oznanja, da je Bog stvarnik
vidnega in nevidnega sveta:
vseh duhovnih in tvarnih bitij,
to je angelov in vidnega sveta,
in na poseben način človeka.
60. Kdo
so angeli?
Angeli
so čisto duhovna, netelesna,
nevidna in neumrljiva osebna
bitja, ki imajo um in voljo.
Angeli nenehno gledajo Boga
iz obličja v obličje, ga slavijo,
mu služijo in so njegovi glasniki
pri izpolnjevanju njegovega
odrešenjskega poslanstva glede
vseh ljudi.
61. Kako
so angeli navzoči v življenju
Cerkve?
Cerkev
se pridružuje angelom, ko moli
Boga, prosi za njihovo pomoč
ter praznuje spomin nekaterih
angelov.
"Vsak vernik ima ob
svojih straneh angela kot zaščitnika
in pastirja, da ga vodi k življenju"
(sveti Bazilij Veliki).
62. Kaj
uči Sveto pismo o stvarjenju
vidnega sveta?
Prek
pripovedi o "šesterih dneh"
stvarjenja nam Sveto pismo dá
spoznati vrednost stvarstva
in njegovo naravnanost na božjo
slavo in služenje človeku. Vsaka
stvar dolguje svoj obstoj Bogu,
od katerega prejema svojo lastno
dobrost in popolnost, svoje
lastne zakone in svoje lastno
mesto v vesolju.
63. Kakšno
je človekovo mesto v stvarstvu?
Človek
je vrhunec vidnega stvarstva,
kolikor je ustvarjen po božji
podobi in sličnosti.
64. Kakšne
vrste odnos obstaja med ustvarjenimi
stvarmi?
Med
stvarmi obstaja medsebojna odvisnost
in hierarhija, hotena od Boga.
Hkrati obstaja med njimi enost
in solidarnost, ker imajo vse
istega Stvarnika, so od njega
ljubljene in naravnane na njegovo
slavo. Spoštovati v stvarstvo
zapisane zakonitosti in odnose,
ki izhajajo iz narave stvari,
je začetek modrosti in temelj
nravnosti.
65. Kakšen
je odnos med delom stvarjenja
in odrešenja?
Delo
stvarjenja dosega vrhunec v
še večjem delu odrešenja. To
pa daje začetek novemu stvarjenju,
v katerem bo vse našlo svoj
poslednji smisel in svojo dovršitev.
Človek
66. V kakšnem
smislu je človek ustvarjen po
"božji podobi"?
Človek
je ustvarjen po božji podobi
v smislu, da je zmožen v svobodi
spoznavati in ljubiti svojega
Stvarnika. Je edina stvar na
tej zemlji, ki jo je Bog hotel
zaradi nje same; samo človek
je poklican, da bi bil po spoznanju
in ljubezni deležen njegovega
božjega življenja. Človek kot
božja podoba ima dostojanstvo
osebe: ni samo nekaj, marveč
nekdo. Sposoben je spoznati
samega sebe, se svobodno darovati
ter stopiti v občestvo z drugimi
osebami.
67. Za
kakšen cilj je Bog ustvaril
človeka?
Bog
je vse ustvaril za človeka,
toda človek je bil ustvarjen,
da bi spoznaval Boga, mu služil
ter ga ljubil, da bi mu na tem
svetu prinašal v daritev in
zahvalo celotno stvarstvo, da
bi bil povzdignjen k življenju
z Bogom v nebesih. Samo v skrivnosti
učlovečene Besede res v jasni
luči zasije skrivnost človeka,
vnaprej določenega, da bi postal
podoben učlovečenemu Božjemu
Sinu, ki je "podoba nevidnega
Boga" (Kol 1,15).
68. Zakaj
vsi ljudje sestavljajo enoto?
Vsi
ljudje sestavljajo enoto človeškega
rodu zaradi skupnega izvora,
ki ga imajo v Bogu. Bog je namreč
"iz enega ustvaril ves
človeški rod" (Apd 17,26).
Vsi imajo enega samega Odrešenika
in so poklicani, da postanejo
deležni večne sreče v Bogu.
69. Kako
v človeku duša in telo sestavljata
enoto?
Človeška
oseba je eno bitje, ki je hkrati
telesno in duhovno. V človeku
duh in tvar sestavljata eno
samo naravo. Ta enota je tako
globoka, da zaradi duhovnega
počela, ki je duša, telo, ki
je tvarno, postane človeško
in živo telo, in je deležno
dostojanstva božje podobe.
70. Kdo
podari človeku dušo?
Duhovna
duša ne prihaja od staršev,
marveč jo neposredno ustvari
GOSPOD , in je neumrljiva. Ko se
ob smrti loči od telesa, ne
propade; znova se bo zedinila
s telesom ob končnem vstajenju.
71. Kakšno
razmerje je Bog postavil med
možem in ženo?
Mož
in žena, ustvarjena od Boga,
imata enako dostojanstvo kot
človeški osebi. Hkrati drug
drugega dopolnjujeta v svoji
moškosti in ženskosti.
Bog ju je hotel drugega za drugega,
kot občestvo oseb. Skupaj sta
tudi poklicana, da predajata
naprej človeško življenje, ko
sta v zakonu "eno meso"
(1 Mz 2,24), in da si kot božja
"oskrbnika" podvržeta
zemljo.
72. Kakšno
je bilo prvotno človekovo stanje
po božjem načrtu?
Bog,
ki je ustvaril moža in ženo,
jima je dal posebno deležnost
pri svojem božjem življenju,
v svetosti in pravičnosti. Po
božjem načrtu človeku ni bilo
potrebno ne trpeti ne umreti.
Poleg tega je vladala popolna
harmonija v človeku samem, harmonija
med ustvarjenim bitjem in Stvarnikom,
med možem in ženo, kakor tudi
med prvima zakoncema in celotnim
stvarstvom.
Padec
73. Kako
razumemo stvarnost greha?
Greh
je prisoten v zgodovini človeka.
Takšna stvarnost se razjasni
samo v luči božjega razodetja
in zlasti v luči Kristusa Odrešenika
vseh, ki je dal, da se je še
bolj pomnožila milost tam, kjer
se je pomnožil greh.
74. Kaj
je padec angelov?
Ta izraz pove, da so bili
satan in drugi zli duhovi, o
katerih govorita Sveto pismo
in izročilo Cerkve, najprej
dobri angeli, ki jih je ustvaril
Bog. A postali so zlobni,
ker so s svobodno in nepreklicno
izbiro odklonili Boga in njegovo
kraljestvo; tako so začeli pekel.
Padli angeli skušajo pridružiti
človeka svojemu uporu zoper
Boga; a Bog v Kristusu zagotavlja
svojo gotovo zmago na hudičem.
75. V čem
obstaja prvi človekov greh?
Skušan
od hudiča je človek pustil umreti
v svojem srcu zaupanje do svojega
Stvarnika, in nepokoren Bogu,
hotel biti "kakor Bog"
brez Boga in mimo Boga (1 Mz
3,5). Tako sta Adam in Eva takoj
izgubila milost prvotne svetosti
in pravičnosti zase in za vse
ljudi.
76. Kaj
je izvirni greh?
Izvirni
greh, v katerem se rodijo vsi
ljudje, je stanje pomanjkanja
prvotne svetosti in pravičnosti.
Je greh, ki smo si ga "nakopali",
ne "storili"; je stanje
rojstva, ne osebno dejanje.
Zaradi enote izvira vseh ljudi
izvirni greh prehaja na Adamove
potomce s človeško naravo "ne
po posnemanju, ampak po razmnoževanju".
To prenašanje izvirnega greha
je skrivnost, ki je ne moremo
v polnosti razumeti.
77. Katere
druge posledice povzroča izvirni
greh?
Posledica
izvirnega greha je, da je človeška
narava, ne da bi bila povsem
pokvarjena, ranjena v svojih
naravnih močeh, podvržena nevednosti,
trpljenju, gospostvu smrti,
in nagnjena h grehu. To nagnjenje
imenujemo concupiscentia - poželjivost.
78. Kaj
je storil Bog po prvem grehu?
Po
prvem grehu je bil svet preplavljen
z grehi, a Bog ni zapustil človeka
v oblasti smrti, marveč mu je
- v "protoevangeliju"
(1 Mz 3,15) - skrivnostno oznanil
zmago nad zlom in dvig iz padca.
To je prvo oznanilo odrešujočega
Mesija. Zato bo padec imenovan
celo srečna krivda, ker "je
bila vredna imeti takšnega in
tako velikega Odrešenika"
(Velikonočna vigilija).
*
obvezno
|
