GOSPODOVO OZNANJENJE

 

Gospodovo oznanjenje

 

Praznik Gospodovega oznanjenja ni v času med letom, temveč je v postnem času. Tu ga omenjamo zato, ker ga nismo v postnem času in tudi zato, da se zvrstijo Gospodovi prazniki, ki niso nosilci posebnih svetih časov.

Tudi Gospodovo oznanjenje je Gospodov in Marijin praznik. Seveda je bolj Gospodov, kar dokazuje skrivnost, ki jo slavimo: Kristusovo učlovečenje in Marijin pristanek da se Kristus učloveči pod njenim srcem.

Na to nas opozarja papež Pavel VI. v spodbudi o Marijinem češčenju.

  •  „Prazniku učlovečene Besede smo v rimskem koledarju upravičeno vrnili staro ime 'Gospodovo oznanjenje'. Toda praznujeta in slavita se skupno Kristus in Marija, namreč Beseda, ki postane 'Sin Marije' (Mr 6, 3), in Devica, ki postane Božja mati“.

Praznik oznanjenja je bil najprej v vzhodni Cerkvi. Od tam je prišel v bo bogoslužje v Galiji in Španiji, vendar ne pred 7. stoletjem. Imel je različna imena in datume Najprej so ga imenovali Gospodovo oznanjenje, nato oznanjenje Gospodovega učlovečenja, učlovečenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. V Španijo pa je več cerkva iz njega napravilo praznik Marijinega deviškega Božjega materinstva.

Že v začetku je bil 25. marca, saj je tesno povezan s praznikom Gospodovega rojstva - božičem, ki je 25. decembra. Vendar je vprašanje, kateri datum je bil izhodišče za drugega. Nekateri zgodovinarji namreč mislijo, da je izhodišče oznanjenje, ne božič.

V starih časih je 25. marec, ki je spomladansko enakonočje, veljal za dan stvarjenja sveta in prav zato tudi dan Jezusovega spočetja, s katerim je bil položen temelj za novo stvarjenje, to se pravi za povzdignjene k veličastvu Božjega otroštva, omogočeno s Kristusovo velikonočno skrivnostjo.

Seveda pa postni čas ni bil primeren za slovesna praznovanja. Zato je laudicejski pokrajinski koncil leta 366 prepovedal praznik v času postne resnosti in spokornosti.

Iz tega razloga je pokrajinski koncil v Toledu leta 656 določil, naj se praznik oznanjenja povsod obhaja 18. decembra, kakor je bilo v nekaterih krajih tedaj že v navadi. Kmalu pa je papež Sergej (687-701) uvedel v Rimu praznovanje 25. marca in tako je ostalo do danes.

Tako se praznik Gospodovega oznanjenja v vzhodni in Zahodni Cerkvi praznuje 25. marca, ki imata Kristusovo učlovečenje za začetek nove, krščanske dobe.

Praznik ne spominja samo na Marijin „zgodi se“, saj je pravzaprav njen zgodi se spomin tistega odrešenjskega zgodi se, ki ga je izrekla učlovečene Beseda ob prihodu na svet: „ Glej prihajam, da izpolnim, o Bog tvojo voljo“ (Heb 10, 7).

Ko je papež Pavel VI. Vrnil prvotno ime Gospodovo oznanjenje, je na prvo mesto postavil Kristusov zgodi se; s tem pa nikakor ni hotel izključiti Marijinega, temveč ga je želel najtesneje povezati s Sinovim v delu odrešenja.

Bogoslužje nas ob tem praznovanju usmerja na Kristusa in Marijo. Na Kristusa, ki postane človek, izpolnjuje Očetovo voljo in tako uresničuje delo odrešenje človeškega rodu. Na Marijo, ki s svojim zgodi se pristane, da bo Kristusova mati, s tem pa stopi v zgodovino odrešenja kot soodrešiteljica.

  • „Devica Marija je bila skupaj z učlovečenjem Božje Besede od vekomaj vnaprej določena za Božjo Mater in je po sklepu Božje previdnosti postala na tej zemlji vzvišena mati Božjega Odrešenika, na docela edinstven način velikodušna družica in ponižna Gospodova dekla.

Ko je Kristusa spočela, rodila, hranila, ga v templju darovala Očetu in ko je trpela skupaj s svojim Sinom, umirajočim na križu, je s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu za obnovitev nadnaravnega življenja v dušah. S tem nam je postala mati v redu milosti“ (C 61).

 

  • Vir: France Oražem; Leto Kristusove skrivnosti 92 - 93

  

 
* obvezno                                                        

Ime:*
Priimek:
E-pošta:*


[-] [+]