|
Gospodovo
darovanje - svečnica
V katoliški Cerkvi 2. februarja praznujemo
praznik Jezusovega darovanja v templju,
ki ga obhajamo štirideset dni po božiču,
praznik pa je dobil tudi ime svečnica, ker
na ta dan po stari navadi po cerkvah blagoslavljamo
sveče.
Svečnica se praznuje se 40 dni po rojstvu
Jezusa. Svečnica je dan, ko sta mati Marija
in sveti Jožef odnesla novorojenega sina
v tempelj v Jeruzalemu in se zahvalila Bogu.
Večerna
maša je še posebej slovesna.
Ko jih je Simeon videl, je vedel, da
je Jezus mesija, na katerega Izrael
in svet čakata. Vzel je otroka v naročje,
se zahvalil Bogu in naznanil, da bo otrok
luč celotnemu svetu.
V spomin temu dogodku, se ob polnoči
prižgejo sveče, kot simbol očiščenja.
Po judovski postavi je morala vsaka mati,
ki je rodila sina, šrirideseti dan po porodu
priti v tempelj, tam darovati in se tako
očistiti.
Če je mati rodila sina je bila po porodu
obredno nečista sedem dni, če je rodila
hčer je bila obredno nečista štirinajst
dni.
V tem času se ni smela družiti z nikomer,
zlasti pa ni smela iti v svetišče.
Redovnice in redovniki pa praznujejo
dan Bogu posvečenega življenja. To je dan
zahvale, molitve za svetost, premišljevanja
in medsebojnega srečanja.
Dan posvečenega življenja ima trojen
namen:
- hvaležnost za dar redovništva v
posvečenem življenju, ki bogati in razveseljuje
krščansko skupnost z mnogovrstnostjo
svojih darov (karizem),
- da bi celotno Božje ljudstvo bolj
spoznalo in cenilo posvečeno življenje,
- da bi skupaj slavili čudovita dela,
ki jih je Gospod naredil v Bogu posvečenih
osebah in da bi se še bolj živo zavedali,
kako nenadomestljivo je njihovo poslanstvo
v Cerkvi in v svetu.
Običaji
V ljudskih običajih in cerkvenem obredju
so v uporabi različne sveče, od tiste največje
velikonočne do manjših na oltarjih, od krstne,
obhajilne do mrliške sveče doma, od tistih,
ki jih prižigamo pred milostnimi podobami
do sveč mrtvim v spomin. Vse so simbol našim
prošnjam.
Blagoslovitev sveč za cerkveno obredje
in sveč vernikov je na svečnico pred mašnim
opravilom. Verniki prižgo sveče, duhovnik
zmoli molitev blagoslova, pokropi sveče
z blagoslovljeno vodo ter jih pokadi s kadilom.
Sveči, blagoslovljeni na svečnico, se
pripisuje posebno moč, ljudje jo zato
imajo doma spravljeno in vedno pri
roki, da jo prižgejo pri umirajočem.
Nekateri prižgejo to svečo tudi ob hudi
uri, da bi sveti plamen odgnal grozeče oblake,
odvrnil strelo in točo, prižgejo jo tudi
ob nevarnosti poplave.
Sveti Blaž, škof in mučenec, ki
ima god naslednji dan (3. februarja),
je zavetnik zoper bolezni v grlu in spada
tudi med 14 pomočnikov v sili.
Sprva so si verniki na njegov god sami
pokladali na vrat sveče, blagoslovljene
na svečnico.
Ljudsko šego pa je Cerkev sprejela
v svoj obrednik.
- Tako duhovnik na Blaževo po maši
podeljuje vernikom Blažev blagoslov,
Blažev ''žegen'' in jim ob tem podrži
dvoje prekrižanih sveč pri vratu.
Svečnica je bila v naši ljudski zavesti
na vsem slovenskem izjemno važen vremenski
dan. Prav je, da se jih še nekaj
spomnemo.
* obvezno
|
