Pred najsvetejšim zakramentom

Slavim te, Stvarnik in Gospod, skrit v najsvetejšem zakramentu.

Slavim te zaradi vseh del tvojih rok, v katerih se mi razodeva toliko modrosti, dobrote in usmiljenja.

Gospod, posejal si toliko lepot po zemlji, te pa mi govorijo o tvoji lepoti, čeprav so samo slaboten odsev tebe, nepojmljiva Lepota.

Čeprav si se skril in prikril svojo lepoto, te moje oko, razsvetljeno z vero, doseže, in moja duša prepoznava svojega Stvarnika, svoje največje dobro; vse moje srce tone v slavilni molitvi.

Moj Stvarnik in Gospod, tvoja dobrota me je opogumila, da govorim s teboj - tvoje usmiljenje povzroča, da med nama izginja prepad, ki ločuje Stvarnika od ustvarjenega bitja.

Pogovarjati se s teboj, o Gospod, je radost mojega srca; v tebi najdem vse, po čemer more zahrepeneti moje srce.

Tu tvoja svetloba razsvetljuje moj um in ga usposablja, da te vedno globlje spoznavam. Tu pritekajo potoki milosti v moje srce, tu moja duša zajema večno življenje.

O moj Stvarnik in Gospod, ti edini mi poleg teh darov podarjaš samega sebe in se prisrčno združuješ s svojim bednim bitjem.

Tu se najini srci razumeta brez besed, tu nihče ne more prekiniti najinega pogovora.

O čemer govorim s teboj, Jezus, je najina skrivnost, o kateri ustvarjena bitja ne bodo vedela in angeli ne smejo vprašati.

To so skrivnostna odpuščanja, o katerih veva samo Jezus in jaz.

To je skrivnost njegovega usmiljenja, ki objema vsako posamezno dušo.

Za to tvojo nepojmljivo dobroto te slavim, Stvarnik in Gospod, z vsem srcem in vso dušo. A čeprav je moje poveličevanje tako revno in majhno, sem vendar mirna, ker vem, da ti veš, da je iskreno, čeprav je tako nerodno (1692).